Kultura> Tu pa tam

"-Fantek, fantek – je odgovorila mlajša in odvila otroka z dekice.
Odmaknila mu je z oči modro volneno kapico. Otrok je spal. Njegov majhen naguban obrazek je gospoda Vladka spominjal na oreh brez lupinice. Bil je grd.
-Čudovit. Kako mu je pa ime?
-Nima ga še.
-Vladislav.
-Vladislav? Kdo pa danes daje otroku ime Vladislav?
Nakremžil se je. Globoko je potegnil cigareto."

Kratka zgodba "Žurek".

Olga Tokarczuk je, kar se ne dogaja tako pogosto, všeč tako širokim množicam kot literarni kritiki. Fenomen njene priljubljenosti tiči, kot trdijo poznavalci literature, v obilici znanja in široki razgledanosti, ki ju združuje z pisateljskim talentom in redko videno sposobnostjo pripovedovanja. Ljubiteljica psihoanalitika Carla Junga piše zanimivo in barvito. Dogajanje v njenih delih se pogosto odvija na področju metafizičnih nemirov. Pisateljica nezmotljivo obvladuje besedo, prepričana je v svojo sposobnost opisovanja sveta. Tako ji bralec verjame in sledi njenemu odgrinjanju čudaštva obstoja, ki je mešanica čutne lepote z poduhovljenostjo, spominov s pozabljenjem.

Zgodba Žurek, ki jo bomo prebrali tokrat, je bila objavljena v zbirki Igranje na veliko bobnih, ki je leta 2002 izšla pri založbi 'Ruta', katere lastnica je pisateljica sama. V tej zbirki bralec srečuje najrazličnejše zgodbe in junake – realistične in vsakdanje, pa vse do sanjskih in nadrealističnih. Zgodba Žurek, ki nosi naslov po tradicionalni poljski juhi, morda ni najboljša zgodba te zbirke, nedvomno pa odlično odseva del poljske realnosti in mentaliteto Poljakov, zaradi česar utegne biti zanimiva za slovenskega bralca. Po njej je bil leta 2003 posnet tudi film z istoimenskim naslovom v režiji Ryszarda Brylskega.