Politika> N-euro moment

Republika Slovenija naj bi bila glede na svojo Ustavo zgledno urejena posvetna država. Nenazadnje so kot enega največjih dosežkov meščanskih revolucij tudi v domačo ustavo v njenem sedmem členu zapisali: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti pa so enakopravne in njihovo delovanje je svobodno.« Toda skromna novica, da se pripadniki domačih represivnih struktur, torej slovenske vojske in policije, že sedmo leto zapored udeležujejo 47. mednarodnega vojaškega romanja, ki se je prav danes pod geslom »Z bogom služiti človeku in miru« začelo v francoskem romarskem središču Lurd, ter tam na številnih skupnih srečanjih in slovesnostih ter mednarodni vojaški maši v podzemni baziliki Pija X. predstavljajo našo državo, vseeno priča, da pa je ena, sicer res dominantna verska skupnost, vseeno nekoliko bolj enakopravna kot vse druge.

Republika Slovenija naj bi bila glede na svojo Ustavo zgledno urejena posvetna država. Nenazadnje so kot enega največjih dosežkov meščanskih revolucij tudi v domačo ustavo v njenem sedmem členu zapisali: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti pa so enakopravne in njihovo delovanje je svobodno.« Toda skromna novica, da se pripadniki domačih represivnih struktur, torej slovenske vojske in policije, že sedmo leto zapored udeležujejo 47. mednarodnega vojaškega romanja, ki se je prav danes pod geslom »Z bogom služiti človeku in miru« začelo v francoskem romarskem središču Lurd, ter tam na številnih skupnih srečanjih in slovesnostih ter mednarodni vojaški maši v podzemni baziliki Pija X. predstavljajo našo državo, vseeno priča, da pa je ena, sicer res dominantna verska skupnost, vseeno nekoliko bolj enakopravna kot vse druge.

Enotedensko romanje pripadnikov oboroženih sil iz večinoma evropskih držav v francoski Lurd namreč poteka v organizaciji rimskokatoliške cerkve in njenega glavnega štaba v Vatikanu. Dovolj zgovoren je tudi sam kraj srečevanja vojakov, policistov, podčastnikov in častnikov, torej vseh represivnih struktur, ki imajo v demokratičnih državah pooblastilo za nošenje orožja ter s tem posledično tudi uporabo fizične sile in prisile za zagotavljanje notranje in zunanje varnosti same države in njenih državljanov. Z rimskokatoliškim duhom zamračeno verujoče občestvo namreč francoski Lurd časti in vanj roma predvsem zaradi ateističnemu ali kako drugače verujočemu duhu nesmiselne iluzije, da se je prav tam prikazala sama božja mati Marija.

Tako kot vse druge delegacije represivnih struktur evropskih domnevno laičnih držav, bo tudi slovenska, ki jo v imenu domačega obrambnega ministrstva vodi vojaški vikar Jože Plut, svoje ustnice vzneseno premikala ob izključno rimskokatoliških molitvah. Res sicer je, da taista slovenska ustava v 41. členu določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno in da je po naslednjem, 42. členu ustave, domačim poklicnim pripadnikom represivnih struktur, torej obrambnih sil in policije, prepovedano zgolj članstvo v političnih strankah.

Toda, pri tovrstnih romanjih domačih pripadnikov oboroženih sil in policije ne moremo govoriti zgolj o svobodnem izpovedovanju vere v zasebnem ali pač javnem življenju. Slovenska delegacija, očitno zgolj rimskokatoliško verujočih vojakov in policistov, je namreč v Lurd očitno odpotovala v imenu države Republike Slovenije in na njene stroške, vir katerih so zaenkrat še vedno tako zelo neenotno obdavčeni prihodki vseh državljanov in tudi vseh drugih stalno ali pač zgolj začasno bivajočih na tej strani Alp. Med njimi pa so tako verujoči v rimskokatoliškega troedinega boga in tuzemeljskega šefa iz Vatikana, kot tudi vsi drugi kakorkoli že drugače verujoči ali pač sploh neverujoči prebivalci te zaplate zemlje, ki ji pravimo Slovenija. In ta država naj bi vsaj zaenkrat deklarativno še vedno veljala ne za rimskokatoliško, pač pa za laično oziroma posvetno državo, v kateri so verske skupnosti ločene od države.

Toda prav tako, kot smo trenutno priča redefiniciji temeljnega poslanstva nacionalnih obrambnih sil, smo očitno vse bolj priča tudi redefiniciji laične države. Vloga nacionalnih obrambnih sil se spreminja s povezovanjem držav v najrazličnejša vojaška zavezništva in posredovanjih na kriznih žariščih daleč stran od domovine. Mnenje Mednarodnega inštituta za strateške študije, zapisano v strateškem poročilu 2004/05, tako je, da je eden od temeljnih varnostnih izzivov Evropske unije oblikovanje stalnih evropskih varnostnih sil. Teh pa seveda razširjena domovina v prvi vrsti ne potrebuje znotraj svojih Schengenskih meja, pač pa predvsem za posredovanja in intervencije oziroma mirovne misije na tujem.

Nenazadnje je novo vlogo domačih obrambnih sil potrdil tudi aktualni predsednik vlade Janez Janša, ki se ne glede na dva nezakonska potomca, torej hudega greha po obče veljavnih dogmah rimskokatoliške ideologije, pred televizijskimi kamerami tako zelo rad kaže med požiranjem hostij ali pri kakšni drugi obliki izpričevanja svoje rimskokatoliške verske gorečnosti. Po včeraj končani taktični vaji poveljstev in enot Večnacionalnih sil kopenske vojske v okviru vaje Zvita podlasica 2005 na vadišču Poček pri Postojni smo lahko iz premierjevih ust slišali, da je v prihodnosti mogoče pričakovati še več sodelovanja Slovenske vojske v različnih zavezništvih v sodelovanju z drugimi armadami na tujem.

Ta redefinicija vloge represivnih struktur, ki se torej dogaja povsod po Evropi, pravkar pa se pred našimi očmi odvija tudi na Slovenskem, in sama rimskokatolizacija represivnih struktur pa sta vendarle nekoliko bolj povezani, kot je to mogoče vidno na prvi pogled. Nenazadnje to povsem nedvoumno sporočata geslo letošnjega 47. mednarodnega vojaškega romanja v Lurd »Z bogom služiti človeku in miru« in celo uradno sporočilo iz domačega Ministrstva za obrambo. To tako pravi, da so vojaki, policisti, podčastniki in častniki, ki so se zbrali na simboličnem kraju prikazovanja božje matere Marije, poklicani k vzpostavljanju in ohranjanju miru in blaginje na kriznih žariščih in povsod, kjer je to potrebno.

Ravnanje države Slovenije, ki v svojem imenu pošilja delegacije oboroženih sil na zgolj rimskokatoliška romanja in s tem pravzaprav povsem nedvoumno krši 7. člen Ustave, ki zapoveduje, da so verske skupnosti, torej tudi dominantna rimskokatoliška, ločene od države, priča, da debate, kot je bila tista okoli evropske ustavne pogodbe, katere preambula je zaenkrat ostala neomadeževana s strani rimskokatoliške ideološke navlake, še vedno niso presežene. In ker se je pravičnost v imenu rimskokatoliškega troedinega boga tako zelo pogosto zagotavljala prav z ognjem in mečem, je potrebno ugotoviti, da se prav tem klerikalnim evropskim težnjam pridružuje tudi pri nas ta pomladni po postanem dehteč veter, ki smo mu priča z lanskoletno zamenjavo na oblasti.

Pravzaprav bistveno vprašanje pa je, kaj ta uradni blagoslov rimskokatolizacije domačih represivnih organov sporoča vsem drugače ali sploh ne verujočim prebivalcem. Odgovor je kot na dlani. Ponovno se bo potrebno bati enega, tistega pravega Boga, ki ga na zemlji nadomešča sivolasi šef iz Vatikana. S tem pa imata v francoski buržoazni revoluciji izborjeni načeli laičnosti države in enakopravnosti vsakogar ne glede na versko ali katerokoli že drugo prepričanje, kaj malo skupnega.