Politika> OFF Komentar

Svetovni mediji so ga označili za najpomembnejši dogodek dneva. Številni nastopajoči glasbeniki in njihovi producenti so v pompoznih in promocijskih intervjujih dodajali, da to ni bil zgolj eden izmed največjih glasbenih ‘happeningov’ v zgodovini, temveč tudi vrhunec dviganja zavesti o neskončnih problemih, s katerimi se soočajo prebivalci afriškega kontinenta. V bistvu pa ‘Live aid’ koncerti niso bili prav nič drugega kot spektakularna lutkovna predstava za mase idiotov, ki znajo danes o Afriki ter revščini povedati le par novih sloganov in prav nič drugega.

Svetovni mediji so ga označili za najpomembnejši dogodek dneva. Številni nastopajoči glasbeniki in njihovi producenti so v pompoznih in promocijskih intervjujih dodajali, da to ni bil zgolj eden izmed največjih glasbenih ‘happeningov’ v zgodovini, temveč tudi vrhunec dviganja zavesti o neskončnih problemih, s katerimi se soočajo prebivalci afriškega kontinenta. V bistvu pa ‘Live aid’ koncerti niso bili prav nič drugega kot spektakularna lutkovna predstava za mase idiotov, ki znajo danes o Afriki ter revščini povedati le par novih sloganov in prav nič drugega.

Največji mit, ki je zasenčil resnico o ‘Live Aid-u’ je zagotovo ta, da je tu šlo za izključno humanitarno kampanjo, ker so bili koncerti pač brezplačni. Sedaj, ko se je megla vinjenega entuziazma dodobra razpršila, je že postalo jasno, da so številni znani glasbeniki, kot so Paul McCartney, Pink Floyd, U2, Madonna, Shakira, Robbie Williams in drugi na ‘Live Aid’ kampanji zaslužili na milijone dolarjev.
Po navajanju britanske korporacije HMV, ki ima na otoku preko dvesto trgovin, je prodaja Pink Floydovega albuma ‘Echoes’ v enem tednu narasla za 1343 procentov, medtem ko tudi ostali glasbeni multimilijonarji niso veliko zaostajali v trženju svoje kvazihumanitarne plati. Edini pevec, ki je doživel upad v prodaji je Pete Doherty, potem ko so mediji raztrgali njegov nastop v londonskem Hyde Parku, kar spet potrjuje spektakelsko naravo ‘Live aid’ dogodka.

Številni glasbeniki so že na samem odru pokazali, koliko jim je v bistvu mar za celotno humanitarno kampanjo. Med njimi sta na primer avtorica otroških knjig Madonna in komercialni reperski žigolo Snoop Dogg, ki sta na odru veselo preklinjala v splošno zgražanje vseh tistih, ki so gojili utopične predstave o ‘Live aidu’. S tem sta oba pokazala, da jima je bolj kot dvigovanje zavesti o afriški revščini, v interesu ohranjanje svojega lastnega imidža, kar je v bistvu to, kar se da uspešno tržiti.

Da je pri vsem skupaj šlo predvsem za veliki biznis, potrjuje tudi to, da so bili koncertni nastopi - z izjemo južnoafriškega Johannesburga in angleškega Cornwalla -rezervirani za izključno VIP (vi-aj-pi) imena. Nobenemu od glavnih organizatorjev se ni zdelo pomembno, da bi na ‘Live aid’ prireditve po Evropi, Severni Ameriki in na Japonskem uvrstili afriške glasbenike in s tem predstavili afriško kulturo širšemu, razvitemu svetu.

Organizatorji ‘Live aid’ dogodka so se zaradi kričeče odsotnosti afriških glasbenikov znašli v veliki zadregi pred mediji in v en glas zatrjevali, da je kampanja dvigovanja zavesti o afriški revščini prevelika, da bi jo preprosto lahko zaupali Afričanom. Za nekaj takega potrebujemo velika imena, je zatrdil Russell Simmons, newyorški menedžer, ki ameriške reperje po tekočem traku spreminja v prostitutke na MTV-ju. Simmons, ki je vodil organizacijo ‘Live aid’ koncerta v Philadelphiji, je na oder med druge uvrstil tudi svojega vajenca z imenom Jay-Z, ki ga je potem nenehno promoviral v slehernem intervjuju. Predvidevamo lahko, da je Jay-Z tik pred tem, da izda nov album.

Namesto da bi imeli priložnost slišati resnico o afriški revščini iz ust Afričanov, so bili ljudje prepuščeni naivnim govorom raznoraznih multimilijonarskih hipokritov, kakršen je recimo Bono, ki je iz Hyde Parka predstavnike kluba razvitih držav G8 pozival, naj ustvarijo zgodovino z odpravo revščine. S tem je bila farsa več kot zaključena. Ustvarja se namreč iluzija, da samo G8 lahko pomaga Afriki, pri čemer se zapostavlja dejstvo, da je v bistvu vampirska politika mednarodnih monetarnih in ekonomskih institucij kot so G8, Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, v veliki meri odgovorna za morijo v Afriki. Edino, kar je tu resnično smiselno zahtevati, je odprava teh institucij.

‘Live aid’ je poslednji megaprodukt globalizirane družbe spektakla, ki ljudi hrani z mrtvimi iluzijami, da sodelujejo v nečem pomembnem, medtem ko jih v bistvu zgolj spreminja v potrošnike in opazovalce, ki so oropani slehernih možnosti vplivanja na sistem korporativne moči. ‘Live aid’ ni bil dogodek dneva, pač pa antidogodek, v katerem je sodelovalo par sto multimilijonarjev vseh vrst in dve milijardi apatičnih opazovalcev. Medtem pa vsak dan za posledicami revščine umre 30.000 otrok, od tega večina seveda v Afriki.