Politika> OFF Komentar

London je naposled vendarle doletel pričakovani iraški ter afganistanski vsakdan. Štiri bombne eksplozije, ki so za seboj pustile razpoznavne krvave odtise al Kaide, so sprožile valove spektakularnega medijskega ogorčenja, ki na bregove zahodnih kompleksov večvrednosti naplavljajo že slišane demagoške definicije o civiliziranem svetu ter barbarskem terorizmu. Drama je dosegla svoj nov vrhunec včeraj, ko so mediji objavili prvo ime ene izmed dvainpetdesetih mrtvih oseb, Blair in Bush pa sta vsak na svoji strani Atlantika obljubila maščevanje za pokol, ki sta ga skupno označila kot “napad na civilizirani svet”. Ob vsem tem ostaja zasenčeno dejstvo, da sta oba samooklicana voditelja svobodnega sveta izkoristila bombni napad za opravičevanje svoje imperialistične politike, ki je v zadnjem času doživela močan padec javne podpore.

London je naposled vendarle doletel pričakovani iraški ter afganistanski vsakdan. Štiri bombne eksplozije, ki so za seboj pustile razpoznavne krvave odtise al Kaide, so sprožile valove spektakularnega medijskega ogorčenja, ki na bregove zahodnih kompleksov večvrednosti naplavljajo že slišane demagoške definicije o civiliziranem svetu ter barbarskem terorizmu. Drama je dosegla svoj nov vrhunec včeraj, ko so mediji objavili prvo ime ene izmed dvainpetdesetih mrtvih oseb, Blair in Bush pa sta vsak na svoji strani Atlantika obljubila maščevanje za pokol, ki sta ga skupno označila kot “napad na civilizirani svet”. Ob vsem tem ostaja zasenčeno dejstvo, da sta oba samooklicana voditelja svobodnega sveta izkoristila bombni napad za opravičevanje svoje imperialistične politike, ki je v zadnjem času doživela močan padec javne podpore.

Tony Blair je izgledal kakor miš, ki so jo naučili preklinjati, ko je svoji naciji iz zasedanja kluba G8 v škotskem Edinburgu sporočil, da so London napadli “ekstremni islamski teroristi”. Blair, očitno v velikem šoku, je uspel skrpati skupaj zelo ubogo predstavo, v kateri je zatrdil, da barbarom ne bo uspelo uničiti zahodnega, svobodnega načina življenja in da bo zahod zmagal v vojni proti terorizmu. Gre za praktično identično sporočilo, ki ga je britanski premier izustil že ob napadih na New York ter Madrid, kar pomeni, da se od takrat pa do danes ni naučil ničesar novega.

Resnična predstava je sledila dobro uro kasneje, ko je Blair na ponovljeni tiskovni konferenci poudaril, da je bil londonski napad v bistvu napad na klub G8, ki se je po njegovih besedah sestal na ta dan, da bi pomagal revnemu svetu ter okolju. Še bolj ciničen je bil Bushev govor pol ure kasneje, v katerem je ta vojni zločinec zatrdil sledeče: “Razlika ne more biti bolj jasna med motivi tistih izmed nas, ki skrbimo za človekove pravice ter svobodo, in tistimi, ki imajo sovraštvo v svojih srcih ter ki ubijajo nedolžne ljudi.”

Zagotovo je treba razčistiti vsaj dve stvari. Klub G8 je elitistična organizacija, ki s svojo imperialistično politiko ter praznimi obljubami v svetu goji sovraštvo do zahoda. Milijoni stradajočih v nerazvitih deželah te dni zagotovo ne simpatizirajo z Londončani. Kar se tiče Bushevega spoštovanja človekovih pravic, pa je stvar še bolj preprosta. Samo nekaj dni pred londonskim bombnim napadom so ameriška letala bombardirala vas v afganistanski provinci Kunar in pri tem ubila 17 vaščanov, med njimi tudi ženske ter otroke. Pentagon je opravičil žrtve z navajanjem, da je vas pač zatočišče teroristov. Predvidevamo lahko, da tudi svojci ubitih nedolžnih Afganistancev najverjetneje ne simpatizirajo z Londončani.

Cinizmu kakopak ni videti konca. Bush je včeraj uporabil londonsko tragedijo za vnovično prepričevanje Američanov, da je vojna v Iraku ter Afganistanu nujna, pri čemer se je poslužil že slišane formule “bolje se je soočiti s sovragom tam kot pa doma”. Njegovo sporočilo nima nikakršnega pomena za britansko javnost. Domače tajne službe namreč ocenjujejo, da med deset in petnajst tisoč britanskih muslimanov podpira al Kaido, do 600 pa naj bi se jih celo urilo v terorističnih oporiščih v Afganistanu. Evrope tako ne ogroža Irak, pač pa speče teroristične celice. Bruno Lemaire (Le-mer), svetovalec francoskega premiera de Villepina (de Vilepena), je dovolj zgovorno povedal: “Teroristi niso tujci. Oni so dobro integrirani znotraj države.”

Blair je v včerajsnjem govoru zatrdil, da bodo oblasti prijele krivce za napad. Pa kaj?? Problemi, ki vzpodbujajo terorizem, bodo ostali. Mladi britanski muslimani so v veliki meri odrinjeni na rob družbe. Nezaposlenost med njimi znaša 22 odstotkov, kar je visoko nad nacionalnim povprečjem. Razumljivo je torej, da pri mladih muslimanih vlada občutek jeze in kar osem izmed desetih je prepričanih, da je vojna proti terorizmu v bistvu vojna proti islamu. Socialni problemi ter imperialistična politika mačehe države sta glavna razloga, ki zagotavljata stalen tok za rekrutacijo novih teroristov. To, da se je britanski zunanji minister Jack Straw včeraj v Srebrenici opravičil, ker je mednarodna skupnost dopustila pokol 8000-ih muslimanov, ne bo omililo sovraštva.

Bush in Blair sta s svojimi govori, v katerih sta se posluževala besed, kot so “barbari” ter “islamski ekstremisti”, storila več škode kot koristi. Tovrstni govori širijo sovraštvo in utrjujejo predstave o vojni med dvema svetovoma. Londonski muslimanski pridigar Abu Abdullah je za Blaira dejal: “To mi pove, da je on sovražnik islama. Včasih, vam je jasno, kdo so vaši sovražniki, ko vidite, kako ljudje govorijo.”

Zahodni mediji so ravno tako odigrali klavrno vlogo v celotni drami, s tem ko so tragedijo spremenili v senzacijo. Mediji so se spotikali drug ob drugega pri intervjuvanju slehernega očividca ter pri predvajanju enih in istih fotografij s prizorišč napadov, ki so jih spremljali posnetki Blairovih in Bushevih obtožb ter obljub o maščevanju. Imran Waheed, tiskovni predstavnik britanske islamske skupine ‘Hizb ut Tahrir’, je protestiral s sledečimi besedami: “Ko zahodnjaki umrejo, svet joče. Toda ko so ubiti muslimani v Iraku ali Afganistanu, gre za najmanjše novice.” Njegove besede odražajo stališča številnih muslimanov po vsem svetu. V mesecu maju je bilo na primer v Iraku ubitih 700 ljudi, pa vendar se obseg vseh novic o tej neprekinjeni tragediji ne more primerjati z londonsko senzacijo.

Bush in Blair sta ob podpori zahodnih medijev že zagotovila podlago za nadaljnje teroristične napade, ki jih bosta nedvomno tudi v prihodnosti izkoristila za opravičevanje svoje imperialistične ter rasistične politike. Glede tega je bil na dan napada na London še najbolj zgovoren prav Bush, ki je izjavil: “Vojna proti terorizmu se nadaljuje.” In spet ni nikomur padlo na pamet, da bi mu odvrnil: “Bush, vojna je terorizem.”