Politika> OFF Komentar

V boju proti terorju in organiziranemu kriminalu evropski minister za pravosodje ter Evropska komisija razmišljata o uvedbi ukrepa hranjenja podatkov o telefonskih in internetnih komunikacijah evropskih državljanov.

Iz shranjenih prometnih podatkov bo mogoče ugotoviti, kdo in kdaj je komu telefoniral ali poslal elektronsko sporočilo, kdo in kdaj je obiskal katero spletno stran ter celo to, kje se je kdo nahajal, ko je imel s seboj svoj mobilni telefon.

V boju proti terorju in organiziranemu kriminalu evropski minister za pravosodje ter Evropska komisija razmišljata o uvedbi ukrepa hranjenja podatkov o telefonskih in internetnih komunikacijah evropskih državljanov.

Iz shranjenih prometnih podatkov bo mogoče ugotoviti, kdo in kdaj je komu telefoniral ali poslal elektronsko sporočilo, kdo in kdaj je obiskal katero spletno stran ter celo to, kje se je kdo nahajal, ko je imel s seboj svoj mobilni telefon.

Telekomunikacijske družbe ter ponudniki internetnih storitev bi sledeč tej direktivi morali shranjevati vse podatke o svojih strankah. Dostop do njih bi imeli evropski organi pregona ter obveščevalne službe. Čas hranjenja telekomunikacijskih prometnih podatkov naj bi po različnih predlogih znašal od 6 mesecev do 4 let. Poleg prebivalcev Evropske unije, na katere se predlagani ukrep neposredno nanaša, zadeva hramba prometnih podatkov tudi vse ostale posameznike, ki elektronsko komunicirajo s fizičnimi in pravnimi osebami iz EU.
Hramba prometnih podatkov je grob poseg v zasebnost vseh prebivalcev Evropske unije in ostalih skupin ter posameznikov. Širi nadzor nad ljudmi na način, kot ga doslej še nismo poznali. Pojdimo po vrsti. Zasebnost je ena temeljnih, zaščitenih ustavnih kategorij. Ustava te države jo varuje s kar štirimi členi. 37. je še najkonkretnejši, saj zagotavlja varstvo tajnosti pisem in drugih občil. Pravi še, da “samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti,”, a le “če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.” Hkrati bi omenjena evropska direktiva zrahljala nekatere varovalke v evropski zakonodaji, katerih namen je varovanje človekovih pravic, na primer v “Direktivi o varstvu podatkov” ter v Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Izzivi današnjega časa so oblast očitno prignali do tega, da za ceno ene, skozi stoletja z znojem in krvjo priborjene svoboščine, žrtvujejo drugo. Varnost in zasebnost si v slovenski ustavi, verjetno ne čisto po naključju, sledita. Zasebnostni predhodni, 34. člen, namreč podalpskemu sleherniku zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva IN varnosti. Če na tem mestu spervertiramo logiko porajajoče se evropske direktive o hranjenju komunikacijskih podatkov in si zamislimo novo, takšno, ki bi zaradi ohranjanja zasebnosti deregulirala garancije o varnosti, kam pridemo??? Pridemo k individualizaciji varnosti. V praksi se to manifestira na oni strani Atlantika. Orožje je dostopno vsakomur, šolska leta ne minejo brez vsaj enega strelskega masakra, razprava o pravici do posesti strelnega orožja pa je venomer na dnevnem redu notranjepolitičnega dogajanja.

Še bolj strašljiv pa je aktualni britanski primer, v katerem je odpoved eni temeljnih ustavnih pravic vsake demokratično urejene družbe postala modna muha in, kajpak, potrošniška navada. V pomoč policiji, ki v svoji gonji proti terorju v londonskih tubah vestno pregleduje prtljago, si lahko za borih 19,99 funta omislite tako imenovano “torbo svobode”. Malo boljša plastična prosojna vrečka, ki brez brskanja razkriva svojo vsebnost. Na podzemni tako nasproti sebe lahko opazujete moškega, ki prostor vaše svobode širi s polovico sendviča, kondomi in slabo knjigo v svojem nahrbniku.

Torbe gredo seveda za med, a je ta grenak. Morebiti bi veljalo s kraljičinim dekretom celotno Združeno kraljestvo proglasiti za FKK cono. Svobode bi bilo tako na pretek.