Potem, ko smo v prejšnji oddaji predstavili nastanek in izginotje dud iz slovenske ljudske glasbe, si bomo danes ogledali sledi, ki jih je uporaba dud pustila v današnji rezijanski ljudski glasbi. Hipotezo o zasedbi citire in bunkule, ki sta v Reziji postopno nadomestili nekdanje godce na dude, je razvil slovenski etnomuzikolog Julijan Strajnar, najpomembnejši raziskovalec in pisec temeljnega dela o rezijanski inštrumentalni ljudski glasbi – monografije Citira (Pizzicato, 1988).

Lipaj ma Banërina, 2:50 iz Rezija : canti e musiche della Val Resia (Nota, 1997)

Do začetka 18. stoletja naj bi bili v Furlaniji, kamor geografsko sodi tudi Rezija, razširjeni predvsem pihalni inštrumenti: pihalo z jezičkom pifferi, različne piščali in dude. V 18. stoletju se je inštrumentom najprej pridružila violina ali citira, kasneje pa še mali bas ali bunkula, medtem ko so dude in piffere počasi opuščali. Podatek o zadnjih rezijanskih dudah, ki naj bi jih imel nek starec v Osojah, se je ohranil iz sredine 19. stoletja.

Citira in bunkula sta po dudah prevzeli kar nekaj značilnosti, ki dajejo današnji rezijanski glasbi njen nezgrešljivi zven. Citiravci svoja glasbila vedno uglasijo za najmanj malo terco višje od normalne violinske uglasitve. Trdijo, da je tako vedno bilo, da se lahko samo tako igra in da se edino višje uglašena violina »čüje lëpo«. Povsem verjetno je, da so nekdaj violine uglaševali višje zato, da so lahko igrali skupaj z dudami, kasneje pa so spremenjeno uglasitev obdržali. Pomembna značilnost rezijanske glasbe je tudi bordun, ki ga citiravec skuša igrati že sam, ko ob igranju melodije na violini vleče tudi prazne strune. Bordun pokrepi še godec na bunkulo, ki vseskozi neprekinjeno vleče po praznih strunah in ležeči bordunski ton sunkovito poudarja na vsako dobo. Tudi za ta način igranja lahko domnevamo, da je povzet po cornamuse ali dudah, pri katerih se ob igranju melodije vseskozi oglaša tudi bordunski ton. Kot smo slišali v uvodu v današnjo oddajo, skušajo podoben učinek Rezijani posnemati pri dvoglesnem petju, kjer ena skupina pevk vseskozi drži osnovni bordunski ton, medtem ko druga poje melodijo pesmi. Tudi zaključki fraz, pri katerih v glisandu zdrknejo iz osnovnega tona kvarto nižje, so podobni učinku, ko po prenehanju igranja na dudah pritisk v mehu popusti in se intonacija tona, ki se oglaša, zniža.

Rezijanska inštrumentalna glasba je danes taka, kot je bila v drugi polovici 19. stoletja, zato lahko naštete značilnosti opazujemo tudi pri sodobni terenskih posnetkih. Poslušali bomo plesno vižo Ta medvedawa, ki so jo godci zaigrali v Bili leta 1966.

Ta medvedawa, 1:48 iz Rezija : canti e musiche della Val Resia (Nota, 1997)

Oddajo je pripravil Peter Kus.