Glasba> Tolpa bumov

Angleški raper, ki veliko eksperimentira z elektronsko glasbo in različnimi novimi vplivi (nekatere je vpeljal kar sam) - Matt Skinner alias The Streets se je odločil štartati lastno založbo. Založba The Beats pa je kot prvo izdajo postregla z albumom dveh bratov, Tonyja in Teddyja Mitchella, ki pa se zvočni podobi Matta Skinnerja nista približala, kar je bilo za mnoge najbrž zelo neprčakovana. Poba namreč govorita o londonskem "streetlifu", se prijetno zabavata, sta smešna, glasbene podlage pa so polne piano vložkov in skorajda ni mešanja z elektronskimi beati, s katerimi je zaslovel "The Streets". Plošča ni nič revolucionarnega, a je vendarle pravo popotovanje po londonski sceni ulicah, "kruzanjem" s prijatelji, štorijah o bivših spremljevalkah obeh raperski bratov. Besedila so malce artistična (ali pa vsaj poiskušajo izpasti takšna), The Streets sam pa kot gost doda svoj oseben dotik na ploščo (v celoti) ...

* Angleški zlati deček Matt Skinner alias The Streets je pred leti naredil pravi »darmar« na britanski raperski sceni, ko je v mešanici hiphoperske ikonografije, takrat izjemno popularnega UK Garaga, prihajajočega grime-a ter nekakšnega na pol drum'n'bassa, ustvaril svoj odlično sprejeti prvenec. Bil je eden redkih, ki ga je sprejela tako komercialna kot tudi t.i. »underground« scena. Tega sta se zavedala tudi bratranca Tony in Teddy Mitchell, ki sta gospoda Skinnerja srečala na banki in mu prav predrzno vtaknila svoj demo cd v zadnji žep. The Streetsova ideja o bolj resnem »furanju« svojih izdaj na založbi se je superiorno vklopila v zgodbo tega demo cd-ja in Mitchell Brothers sta postala prva, ki sta posnela ploščo za založbo Beatz in seveda nista The Streets.

Mitchell Brothers prihajata iz umazanega južnega predela Londona, ki velja za enega najbolj nevarnih predelov tega velemesta. Tekstualno sta fanta polna idej, ki pa jih vlečeta iz povsem vsakdanjega življenja ter jih precej dobro tudi interpretirata. Tematsko se gibljeta po vsakdanjiku temnopolteža v urbanem vrvežu angleške prestolnice, njune na prvi pogled povsem vsakdanje zgodbe pa z odličnim smislom za pisanje dobijo na vrednosti. Z izborom vsakdanjih tematik, ki so povedane na precej smešen način, sta fanta zadela v polno, saj sta obdelala angleško obsesijo z nogometom, nam razodela svoje občutke ob dnevnem pogledu na televizijski program, nas sprostila ob svojem vidiku na smešno in goljufivo poročanje o kriminalnih dejanjih, nas soočila s stereotipno težavnostjo vožnje pod vplivom alkohola ter o tem, kakšno je življenje s podporo za brezposelne. Seveda se v njune zgodbe hote ali nehote vklapljajo tudi tipični raperski tekstualni dodatki v obliki policistov, deklet, denarja, socialnega stanja, raperske konkurence in podobne raperske vsakdanjosti. Poleg izjemno zabavnega pristopa do tekstov pa najdemo tudi dva, ki sta precej senzibilna in čutna. Vse skupaj torej zveni precej britansko in se najbrž kar pretirano ogiba ameriškega hiphopa ter mu hoče dodati tipične britanske elemente. Ravno pretiravanje z britanskostjo je eden največjih minusov plošče, saj nam tako po produkcijski kot po verbalni plati oba raperja kot tudi producent plošče The Streets poskušajo po tihem in nekako pritajeno poudariti, da gre vendarle za britanski hiphop. Produkcije se od tipičnih produkcij The Streetsa razlikujejo po tem, da so malce bolj raperske, kljub temu da v njih ostaja vsa britanska surovost. Ni toliko mešanja z garagom in ostalimi elektronskimi stili, a je produkcija še vedno signifikantno Streetsovska, s precej bogatimi »beati«, veliko klaviaturskimi vložki in – presenetljivo - nima toliko originalnosti in inovativnosti, kot bi jo pričakovali za to ploščo. Na trenutke plošča deluje kot tretja, malce bolj »skulirana« plošča The Streetsa z več rapanja, enkrat pa nas prestrelili tudi z vokalnim gostovanjem, kljub temu, da so tudi vokali nekakšno tipično britanski, brez pretiranega poigravanja z glasom in z veliko »flowanja«.

Parodija na življenje v angleškem okolju je tekstualno več kot zadovoljiva in smešna. Poslušalec pa govorcev le ne sme vzemati preveč resno, kljub temu da so tematike vseh komadov lahko čisto temačne in povsem resnične. Pripovedništvo z malce artizma je torej tisto, kar besedila spravlja globoko nad nivo povprečnih rap besedil. Flow je surov in poglobljen, glas pa prežet s tipičnim angleškim akcentom. Hitrost rapanja se ne spreminja, a hkrati ne ostaja ista, spreminja se le v niansah, pri vokalnem delu pa je daleč najslabši del petje, ki si ga fanta privoščita v nekaj komadih. Že res, da so njuni katastrofalni pevski vložki najbrž namerni in kvazi konceptualni, a so vseeno tako slabi in najedajoči, da so daleč najslabši del plošče. Sam zvok je soroden temu, kar počne The Streets na svojih izdelkih, glavni pomen plošče pa bi lahko našli v besedi zabava. Problem plošče je tudi, da proti koncu postaja rahlo monotona in to kljub le 50-minutni dolžini in karizmatičnosti, ki jo fanta nedvomno premoreta več kot dovolj. Zadnji trije komadi so namreč povsem odveč, vsaj takšni, kakršni so na plošči.

pripravil Jizah