Končno je lahko slavila tudi plesna scena, saj se je eden naših vodilnih koreografov Matjaž Farič, odločil svojih dvajset let delovanja zabeležiti z velikim spektaklom - plesno predstavo Zakajbimekdoustavil, ki se je premierno odvila v petek v Stari elektrarni. Koreografov plesni solo dopolnjuje kolaž izsekov iz mnogih prejšnjih projektov. Predstava je tako preplet mnogih epizod, v katerih se pojavlja okoli 30 plesalcev in igralcev.

Farič ni imel težav s pridobivanjem nastopajočih za ta jubilejni projekt, saj je v svoji karieri

ustvaril čez 25 projektov, v katerih se je preizkusil tako v vlogi plesalca kot koreografa. Njegova ustvarjalna pot se je začela v skupini Vzhodni plesni projekt, s katero je postavil več plesnih predstav. Leta 1991 je za predstavo Veter, pesek in zvezde prejel nagrado Borštnikovega srečanja, kar pa je le eno izmed mnogih priznanj, v katere ga je odela kritična

srenja. Znamenite so njegove predelave klasičnih del, Labodje jezero, Romeo in Julija, Posvetitev pomladi, ki so področje baletnega porinile v sfero moderne interpretacije.

Leta 1999 je ustanovil skupino Flota in je še danes njen umetniški vodja. Njegov opus se je začel že s projektom Nemepesminemotelo, nadaljeval pa z že omenjenim plesnim reunionim, ki je obletnici vtisnil še slavnostno komponento. Le kaj bi lahko bolj poudarilo Faričevo prisotnost, kot živi produkti iz mesa in krvi, njegovi plesalci, na katerih je gradil svojo in brusil njihovo plesno kariero.

Predstava odraža intimen odnos koreograf-plesalec ter interakcijo med njima. Koreograf razvija potencial plesnega znanja in ustvarja plesalčev svet, ta pa ga nadgrajuje. Prepletena z mnogimi plesnimi in igralskimi vložki iz starih Faričevih predstav, med katere se vpletajo povsem novi izdelki sodelujočih akterjev. Med njimi so priznana imena sodobnega plesa, Rosana Hribar, Jana Menger, Igor Sviderski, Gregor Luštek, Magdalena Reiter in drugi. Gre za osebe, ki so torej dejansko vstopale v njegovo življenje, kar daje predstavi močan retrospektivni značaj.

Razmerje v prostoru določa velik krog, ki je center dogajanja. Kdor nastopa, ima čast vstopiti vanj, ostali pa begajo okoli ali pa poslušno sedijo na čakalnih stolih v ozadju. Krog je torej nesporna avtoriteta, ki usmerja tok dogajanja in pogojuje urejeno celoto. Je krog torej koreografovo ustvarjenje, plesalci pa so razen občasnih vstopov vanj obsojeni na življenje v čakalnici?

Tako torej Farič, ki je do gibanja pripravil celo na prvi pogled togega, Dragana Živadinova, katerega sicer precej omejena kombinacija treh gibov, je navdušila gledalce. Ta jim je vrgel milo za drago in postregel s kompleksno znanstveno razlago delovanja človeške psihe. Živadinov se je v omenjenem monologu znašel v precej fašistoidnem položaju, oblečen v nekakšnega space-mesarja se je odločil grmeti ravno v trenutku, ko so vsi ostali nastopajoči slepoti navkljub, na tleh ponižno tipali za vsebino kavnih skodelic. Čemu ta neznanska kofeinska potreba, se je razkrilo že v naslednjem dejanju. S skupnimi močmi so povedali, pa še zaplesali seveda, kako zelo da so utrujeni. Farič se je ob tem, nedvomno enem najpogostejših stavkov, ki jih nerada slišijo koreografska ušesa, najprej le nepremično kujal. Nato je svoj gnev še nekoliko nagradil, tako kot najbolj zna, z gibom seveda. Čeprav iztegnitev sredinca ravno ni poteza plesalca Faričevega formata, temveč bolj preprost izraz jeznega človeka.

Teh se je v Stari elektrarni kar trlo. Očitno se tudi privrženci sodobnega plesa ne morejo upreti predstavi, ki zaradi pompoznega števila nastopajočih postreže z obilico giba, kostumov, barv in na trenutke spominja na plesno areno mnogih dimenzij.

In kateri glasbeniki so tako očarali? Gre za Kleemar& därectalchex [klimar end derekteleks], mlado prekmursko zasedbo,ki je v predstavi poskrbela za zaokroženost celotnega dogajanja. Kleemarja in prijatelje lahko poslušate tudi v podlagi. Skupina je Staro elektrarno presenetila z redko slišano inovativnostjo,ki je plavala nekje med elektroniko in akustiko. Priča smo bili zanimivi simbiozi plesa in glasbe.

Predstava je torej lahko zadovoljila tako ljubitelje glasbe kot plesa, izpostavila pa je tudi poučen pregled bolj ali manj aktualne sodobne plesne scene pri nas. Kljub precej kompleksni plesni postavitvi je bil poudarek bolj na slavju kot na vsebini, kar najbrž pomeni,da takih izvedb v prihodnje verjetno ni moč pričakovati. Morda ob naslednji Faričevi obletnici, saj zaenkrat ni videti razloga, zakaj bi ga kdo ustavil.

Nanj kritičnih oči čakamo Alja,Lea in Nina.