Kultura> Kosilo nekega molja

Za vse, ki ste gledali film Sladke sanje, knjiga Kralj ropotajočih duhov ne bo nič radikalno neznanega. Roman je namreč nastal po scenariju omenjenega filma.
Vendar to ne pomeni, da je knjiga le kopija filma. Ponuja veliko novega, v filmu neizrečenega, na platnu neujetega. Pravzaprav gre za drugo zgodbo, drugačno doživetje.

Za vse, ki ste gledali film Sladke sanje, knjiga Kralj ropotajočih duhov ne bo nič radikalno neznanega. Roman je namreč nastal po scenariju omenjenega filma.
Vendar to ne pomeni, da je knjiga le kopija filma. Ponuja veliko novega, v filmu neizrečenega, na platnu neujetega. Pravzaprav gre za drugo zgodbo, drugačno doživetje.

Prizorišče dogajanja predstavljajo Slovencem dobro znane Jesenice. Časovni okvir so sedemdeseta oziroma osemdeseta leta, zdaj že preteklega, stoletja. Jesenice še danes slovijo po svoji »barvitosti« ter »priljudnosti«, lastnostih, ki sta bili v času, ki si ga Mazzini izbere za zgodbo, še toliko bolj izraziti in resnični.
Prav te tovarniške Jesenice so domače gnezdo glavnega junaka, dvanajstletnega fantiča Egona Vittorija. Njegovo življenje je precej konfuzno, živi namreč vsaj v treh različnih svetovih.

Najprej je tu vsakodnevno življenje z nekoliko nevrotično mamo in versko zagreto babico, kar že samo po sebi pomeni dovolj velik zalogaj za vsakega pubertetnika. Nenavadna trojica ima toliko dela sama s seboj, da ji za odnose z drugimi ne ostaja prav veliko časa. Ali pa je morda ravno obratno? Z odgovorom na to vprašanje se ukvarja doberšen del romana.

Drugi svet Egona Vitorrija je svet ropotajočih duhov. Svet, ki ga Egon večji del napolnjuje sam. Preostanek pa napolnjujeta glasba in film. Glasba se v Egonovo življenje vtihotapi sprva kot želja po gramofonu. Ker se mu ta ne izpolni, je skorajda prisiljen postati glasbeni poznavalec, saj je to edini način, da (pred vrstniki) kompenzira manko gramofona, ki - mimogrede povedano - služi predvsem zapeljevanju deklet.
Film najde svojo pot do Egonovega srca nekoliko drugače. Že vseskozi je prisoten v njegovem življenju. Če ne drugega, je ena izmed maminih obsesij. A Egon postane pravi cineast šele skozi dolgoletno prakso. Egonova strast je namreč hoditi v kino. Gledati filme, v kinu.
Šele ko postane v lokalnem kinu stalna stranka, nekakšen inventar, odkrije pravo bistvo filma. Šele takrat spozna, zakaj je nujno reči Paul Njuman in ne Nevman, zakaj je to edini pravi način.

V tretjem svetu mladega Egona se znajde vse, kar hočeš nočeš manjka v prvih dveh. To je ljubezen, prijateljstvo, šola in ostale pritikline, ki so nujni del življenja vsakega najstnika.
V tem svetu se tragikomika fantiča razvije v vsej svoji moči. Kako dobiti ljubljeno dekle in kako ravnati s prijatelji, tistimi, s katerimi si to želiš biti ter tistimi, ki si te za prijatelja izberejo sami? Kako zaboga je mogoče vse to uskladiti še z absurdnimi zahtevami, ki jih postavlja Šola?

Vsak izmed Egonovih svetov je zgodba zase. A vsi se dogajajo hkratno. Nenehno preskakujejo eden z drugega, se med seboj zaletavajo in spreminjajo. So kot tri rdeče niti, ki tvorijo skupno pripoved. Zgodbo o odraščanju, vpeto v konkreten zgodovinski čas in prostor. Zmes bizarnega, komičnega in žalostnega. Skratka Egonu Vittoriju problemov ne manjka. Izzivov pa prav tako ne.

Miha Mazzini v uvodu k svojemu romanu pove, kako se je zgodba rodila. Mogoče bi moral reči, kako se je ponovno rodila. Kralj ropotajočih duhov je namreč oznaka za dogo časa pozabljeno desetletje pisateljevega življenja.
Avtor se je pri svojih štiridesetih nekoč znašel v prodajalni plošč, kjer mu je pogled na priljubljeno ploščo iz mladosti v spomin priklical ero Kralja ropotajočih duhov. Spoznal je svojo zmoto, ki jo je kot dvanajstleten deček naredil, ko si je pri prevodu kompilacije T-Rexov iz angleščine naslov pesmi King of the Rambling Spires prevedel narobe.
Ta zmota je povod za kralja, ropotajočih duhov. Kralja, ki odpira vrata v svet(ove) Egona Vittorija. Desetletje življenja se v hipu odvrti, razkrije v glavi. Kot film. Kot sanje, bi rekel Freud. Sanje, ki so nujne zato, da svet preživi.

Tudi bralec romana se znajde v sanjah. Tudi sam si ogleduje film, ki se mu niza v glavi. Potopi se v svet intrige, duhov, miselnih prekopicevanj in spolne revolucije. Svet slastnih kremšnit, malo manj slastne konzervirane šunke ter popolnoma neokusnega profesorja telovadbe.
Egon Vittori živi v bogatem svetu. Sam se tega mogoče šele nekoliko prepozno zave, bralec pa je na boljšem v toliko, v kolikor pripada nekemu drugemu času. Času po zmoti, morda celo bolj odločno, recimo da v času po spoznanju zmote.

Spoznanje zmote je roman v hipu porodilo. In prav isti uvid v nujnost zmote je tisti, ki tudi pri bralcu ohrani enak učinek, kot ga ima pri nastanku. Roman se prebere v hipu, na dušek.