Zavod za kiparstvo iz Ljubljane je bil ustanovljen leta 2000. Že deseto leto pripravlja vsakoletno razstavo slovenskega kiparstva, ki je tokrat, od 30. avgusta do 19. septembra na ogled v Ljubljanskem Magistratu. Zavod za kiparstvo na svoji spletni strani konstruira slovensko zgodovino umetnosti druge polovice 20. stoletja. Na spletni strani tako preberem, da naj bi v sedemdesetih in osemdesetih letih slovensko umetnost določala transavantgardna gibanja, devetdeseta leta pa naj bi prinesla konceptualno umetnost. Zatem berem še, da naj bi ta avtentičneje pripadala deželam bivšega sovjetskega bloka kot pa Sloveniji. Glavna oblika obstoja teh minimalističnih in neokonceptualističnih podvigov naj bi bile instalacije.
Tak način konstrukcije zgodovine je seveda legitimen, a vendar temelji zgolj na izbiri določenih smernic v slovenski umetnosti. Delno podlago za posplošeno konstrukcijo najdem v delu Andreja Medveda. Pa vendar se le stežka strinjam z opisom slovenske umetnosti v devetdesetih letih. Ta gotovo ni zgolj konceptualna, kar pokaže tudi razstava, še manj pa je konceptualnost povezana le z deželami sovjetskega bloka.
Res je, kakor je v mnogih člankih in predvsem knjigi Postmodernism and the postsocialist condition, v umetnosti držav, ki so se znašle v postsocialistični dobi, najti mnoge skupne značilnosti. Res je tudi, da je za mnoga umetniška dela, ki so nastajala od poznih osemdesetih let, pomemben koncept. Gotovo pa je problematična trditev, da se je konceptualna umetnost v Sloveniji pojavila v devetdesetih letih.
Konstrukcija zgodovine, pa čeprav nenatančna, ni konsistentna z deli predstavljenimi na razstavi. Za umetnost v devetdesetih naj bi bile značilne predvsem instalacije, na razstavi pa dominira klasično kiparstvo v tradicionalnih tehnikah – predvsem kamnu, glini in bronu. Tradicionalne pa so, žal, tudi izvedbe. Na trenutke se zdi, kakor da smo stopili v pretekla desetletja. Izvirnost, kakor da je ostala pred vrati Magistrata.
Res je, da čisto kiparstvo težko preživi v dobi, ko se umetnosti med seboj trdno prepletajo. Njegova funkcija kakor da je izčrpana in preživeta, uporabna zgolj še za monumentalne javne postavitve. Pa vendar nekateri kiparji tudi kiparstvo vodijo v sodobnost – spomnim se Hirsta, Muecka, bratov Chapman ali pa Louise Bourgeois, če so mi bliže visoko modernistične forme. A razstava Sublimno v kiparstvu te sodobnosti ne ponuja.
Koncept razstave je zasnoval dr. Aleš Erjavec in v uvodu zapisal, da se v evropski zgodovini razprave o sublimnem ali vzvišenem obnovijo vsakih par stoletij. Zanimivo je, da je tu slovenska kritiška misel hitrejša. Tu se razprave o sublimnem obnavljajo vsakih nekaj let. Če je Andrej Medved o sublimnem slikarstvu razmišljal leta 1998, je leta 2006 pred nami sublimno kiparstvo. Toda, je to kiparstvo resnično sublimno, ali pa gre zgolj za ilustracijo predlagane teme?
Obstajajo številne teze o sublimnem – od Longina v začetku tisočletja še Edmund Burke, pa Kant in končno Lyotard. Za razmislek o razstavi bom, kakor Erjavčev zapis, izbrala Boileaujevo tezo, ki pravi da je sublimno čudež, ki nas zagrabi in povzroči, da začutimo. Sublimno je drugačno od lepega, je eksces, vznik in vpad tega, česar še ni in česar se do njegovega nastanka ni moglo zamisliti in predstavljati.
Če je sublimno eksces, če je nekaj, kar si pred njegovim nastankom ni možno predstavljati, je sublimno močno povezano s časovnostjo. Kar je bilo sublimno včeraj, danes ni več. Kar je za nekoga sublimno, je za drugega morda zgolj še lepo, ali pa ostane objekt, ki ne zbudi več pozornosti. Pa vendar, nekateri dogodki v naravi skoraj vedno predstavljajo eksces. Takšni so izbruhi ognjenikov ali strašljivih neviht. Tudi nekatera kiparska dela zbudijo velike, skorajda strašljive občutke. Gotovo ni nikogar, ki lahko brezčutno stoji v objemu veličastnih kipov Richarda Serre.
A kje je sublimno na ogledani razstavi? Je ilustracija v delu Taje Lojk. Kot odblesk se zaiskri v Zgodbi o drevesu Dragice Čadež. Skuša se vzpeti k svoji moči s pomočjo verig Klemna Jeraše, a vendar razstava ne vodi k sublimnemu. Ne ponuja ekscesa. Ne pribije me k tlom in ne dviga me k oblakom. Ne povzroča nemega zretja z odprtimi usti. Sublimno obstaja le še kot posmeh, kot instantna sublimacija v zanimivem delu Zorana Srdiča.
Prav nič sublimnega ni doživela Petja.
