OD DIKTATURE DO DEMOKRACIJE

V upanju, da se pot tu neha

V dokaz prednosti demokratične družbe pred avtokratskimi sistemi politična teorija običajno navaja naslednje teze:

Paradoksalno zveni dejstvo, da so bili nekateri teh postulatov uresničeni že v času stare Grčije in Rima, potem pa je človeštvo, če izvzamemo častne izjeme, strmoglavilo (da citiram Franja Tuđmana) v obdobje dvatisočletne zgodovine brezpotij, ki so svoj totalitarni vrhunec dosegla sredi dvajsetega stoletja v osebah Hitlerja in Stalina, dveh zverinskih diktatorjev, ki sta smrt milijonov političnih oponentov doživljala kot golo statistiko.

Sodobne družbene in politične teorije govore o tem, da se je slika sveta na koncu dvajsetega stoletja spremenila v prid demokratičnih sistemov. Antidemokratična režima - fašizem in komunizem - sta skoraj izginila s političnega zemljevida, medtem ko je "predpotopna" centralizirana monarhija z rodbinsko nasledstveno aristokracijo že na začetku dvajsetega stoletja izgubila legitimnost v očeh večine človeštva, kjer se je ohranila (kot na primer v Veliki Britaniji), pa nima večjega pomena od gledališke kulise. Začetek enaindvajsetega stoletja je prinesel tudi upad števila vojaških diktatur, ki so - še posebej v Latinski Ameriki - doživele diskreditacijo, pa so si tam, kjer so se obdržale, najpogosteje nadele pseudodemokratično masko.

Kljub temu ameriški politolog Robert Dahl opozarja, da navedeni pozitivni trendi razvoja demokracije še ne pomenijo, da je demokracija premagala diktaturo v tekmovanju za naklonjenost ljudi. Antidemokratična prepričanja in gibanja še naprej obstajajo v številnih državah sveta, pogosto povezana s fanatičnim nacionalizmom in verskim fundamentalizmom, kot je to primer v Libiji, Afganistanu ali Iraku. Istočasno se v Rusiji in Kitajski, za globalno sliko sveta pomembnih državah, demokratični trendi še vedno nahajajo v povojih, zato ostaja realno vprašanje, ali bosta navedeni državi sploh ostali na poti demokratične tranzicije. Prav tako Robert Dahl opozarja na dejstvo, da imajo tudi razvite zahodne države kot stebri demokracije še vedno dovolj pomanjkljivosti. Pri tem ima med drugim v mislih davek, ki ga razvite države plačujejo splošno sprejeti "sveti kravi" - tržni ekonomiji, ki pogojuje ekonomsko neenakost, s tem pa bistveno zmanjšuje možnost za dosego enakosti med državljani. Napravili bi veliko napako, če bi od katerekoli oblasti, vključno z demokratično, pričakovali preveč. Demokracija ne more biti garant za to, da bodo vsi državljani srečni, bogati, zdravi, pametni in živeli v miru in pravičnosti. Teh ciljev ne more uresničiti nobena oblast, niti demokratična. Še več - demokraciji v praksi ni nikoli uspelo v celoti uresničiti niti njenih osnovnih idealov.

Kot ilustracija nepopolnosti in počasnega demokratičnega razvoja nekaterih najbolj razvpitih zahodnih demokracij nam lahko služi tudi podatek, da je bila v južnih državah Združenih držav, ki same sebe proglašajo za liderja svetovne demokracije, temnopoltim državljanom vse do leta 1964 dejansko omejena volilna pravica. Prav tako ne gre pozabiti na dejstvo, da je ameriška vlada do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja pod plaščem državnih interesov podpirala različne vojaške hunte in ostale nedemokratične režime v državah Latinske Amerike. Gledano z današnje perspektive skoraj neverjetno zveni podatek, da do leta 1918 niti v eni od demokratičnih držav ali republik niso spoštovali osnovnega demokratičnega postulata, po katerem imajo vsi polnoletni državljani volilno pravico, saj so polovico prebivalstva predstavljale ženske, ki jim je bila ta pravica kratena.

Posebno poglavje te zgodbe predstavlja demokratična tranzicija v državah nekdanje Jugoslavije, ki je, med drugim tudi zaradi povsem napačno razumljenega pojma demokracije, doživela znani krvavi epilog. V vseh državah ex Jugoslavije - z izjemo Slovenije - je bila namreč po petinštiridesetih letih vladavine komunistične partije vzpostavitev večstranskarskega demokratičnega sistema dojeta kot končno demokratično dejanje in demokracija sama po sebi, ne pa zgolj kot osnovni predpogoj za razvoj demokratičnega sistema in njegovih institucij.

Ta fenomen je v sebi nosil vse elemente groteske, saj so tisti, ki so še prejšnji dan prisegali na Leninovo teorijo o superiornosti socialistične revolucije nad buržoazno, čez noč postali vneti zagovorniki političnega pluralizma in tržne ekonomije. Kako težko se je bilo povprečnemu človeku znajti v novonastali situaciji, morda najbolje ilustrira šala o Muju in Hasu, v kateri Mujo, bombardiran s političnimi TV govori, v katerih je vsaka druga beseda demokracija, tolaži sebe in svojega tovariša: "Minila bo menda, Haso, tudi ta demokracija, pa bomo zopet živeli kot ljudje"!?

Mujeve porodne muke z demokracijo v svoji knjigi "Diktature in demokracije" na luciden način pojasnjuje zagrebška sociologinja Vesna Pusić, ki meni, da so v vsaki državi največje in najnevarnejše ovire demokraciji tiste teme in področja, na katerih se svoboda posameznika najbolj ogroža in krši in kjer obstaja najmanj učinkovita zaščita manjšine. Oziraje se na situacijo, ki je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja dominirala v državah nekdanje Jugoslavije, še posebej v Hrvaški, Vesna Pusić ugotavlja, da sta se demokraciji v njih najbolj od vsega postavili na pot dominantna politična kultura in neka vrsta retradicionalizacije družbe. "Ta vključuje mitologizacijo zgodovine in glorifikacijo nacije kot temelja politične identitete, namesto lojalnosti, poosebljene v državljanstvu, pa zahteva mitsko - emotivno lojalnost, izraženo v žrtvovanju ali pripravljenosti zanj. Na ravni formiranja državne oblasti se ta retradicionalizacija družbe vidi v državnem paternalizmu: model patriarhalne družine se preslika na politične odnose tako, da nosilec najvišje izvršne oblasti prevzame na sebe vlogo očeta naroda. To mu omogoča, da marginalizira parlament, predstavniško telo njegovih bučnih in neodgovornih otrok - državljanov. V podtekstu vsakega državnega paternalizma tiči prepričanje, da so v vprašanjih državne oblasti državljani kot kategorija tako ali tako mladoletni, zato oblast ne obstaja zaradi njih in ne služi njim, ampak skrbi za tiste njihove interese, ki se jih sami niti ne zavedajo, če pa že imajo pravico do besede, jim to s svojo dobroto omogoča država."

Če analiziramo omenjena stališča, hitro pridemo do ugotovitve, da obrazci komunističnega totalitarizma v Miloševićevi Srbiji in Tuđmanovi Hrvaški z razpadom nekdanje Jugoslavije niso prenehali obstajati, ampak so le zamenjani z novim modelom avtokratske diktature, ki pa se, resnici na ljubo, lahko legitimno sklicuje na volilno voljo državljanov. Gre za svojevrsten demokratični absurd, da državljani s svojo demokratsko volilno pravico lahko izberejo tudi avtokratsko ali le formalno demokratično oblast. Na ta način volilci na volitvah ne odločajo le o strankah in posameznikih, ki bodo prišli na oblast, ampak tudi o usodi demokracije v njihovi državi.

Sprememba Miloševićevega in Tuđmanovega režima Srbiji in Hrvaški odpira možnost resnične demokratične tranzicije. S tem se potrjuje pravilo, da se pluralna demokracija v neki državi začne v trenutku, ko se prva - na volitvah izbrana oblast - zamenja z drugo. Za funkcioniranje demokracije je ključnega pomena obstoj opozicije, ki je prav tako pomemben instrument narodne suverenosti kot oblast. Omejevanje opozicije pomeni tudi omejevanje suverenosti državljanov. Ob analizi nagnjenja diktatur, da zaduše vsako opozicijo, prihaja politolog Giovanni Sartori do zaključka, da je diktatura po definiciji država, ki je ušla kontroli in nadzira svoje podanike, ne da bi oni nadzirali njo. O znani komunistični doktrini o nujnosti diktature proletariata kot prehodnega obdobja do popolne družbe pa Sartori piše, da je obljubljanje svobode, ki mora najprej skozi tunel diktature, kot sežiganje denarja, potrebnega za naslednjo plačo.

Najosnovnejši in trajni problem politike tiči v odgovoru na vprašanje, kako se izogniti avtokratski oblasti. Zaradi megalomanije, paranoje, koristoljubja, ideologije, nacionalizma, vere v prirojeno superiornost, ali zgolj emocij in nagonov so vodje v vsej zgodovini človeštva uporabljali moč države in njenih sredstev prisile za uresničevanje lastnih interesov. Število človeških žrtev despotskih vladavin konkurira tistim od bolezni, lakote in vojn. V Sovjetski zvezi je pod vladavino Josipa Visarionoviča Stalina na prisilnem delu iz političnih razlogov končalo nešteto milijonov ljudi, največ zaradi Stalinovega paranoičnega strahu pred zaroto. Okoli dvajset milijonov ljudi je umrlo v delovnih taboriščih, bilo ubitih v vlogi sovražnika sistema ali pa shiralo od lakote, ko je Stalin prisilil kmete, da se vključijo v kmetijske zadruge v lasti države. Brez upoštevanja desetin milijonov vojnih in civilnih žrtev Druge svetovne vojne je vladar nacistične Nemčije Adolf Hitler neposredno odgovoren za smrt šestih milijonov Židov, umrlih v koncentracijskih taboriščih, kot tudi za smrt neštetih političnih nasprotnikov, intelektualcev, homoseksualcev in drugih pripadnikov skupin, ki jih je nameraval iztrebiti. Pod despotskih vodstvom Pol Pota so Rdeči Kmeri v Kambodži pobili četrtino prebivalstva, kar je primer pravcatega avtogenocida nekega naroda. Pol Pot se je toliko bal izobražencev, da jih je skoraj v celoti iztrebil; nošenje očal ali roke brez žuljev so dobesedno pomenile smrtno obsodbo.

Neizmeren pomen za uresničitev demokracije v neki državi ima vzpostavitev učinkovite kontrole civilnih institucij demokratično izbrane oblasti nad državnimi sredstvi prisile, katerih pripadniki, še zlasti oficirji, morajo spoštovati odločitve izvoljene oblasti. Praksa je namreč pokazala, da največjo notranjo grožnjo demokraciji predstavljata policija in vojska. Lep primer za to najdemo v novejši zgodovini Srednje Amerike, saj sta v obdobju med leti 1948 in 1982 več kot dve tretjini od sedeminštiridesetih vlad v Gvatemali, Salvadorju, Hondurasu in Nikaragvi prišli na oblast mimo poštenih in svobodnih volitev - najčešče s pomočjo vojaškega udara. Prav tako je malo verjetno, da se bodo demokratične institucije razvile v državi, ki je izpostavljena vojaški intervenciji druge države, katere vlada je sovražno nastrojena do demokratične oblasti v tej državi. Ta pogoj nam občasno v veliki meri pojasni, zakaj se demokratične institucije niso uspele razviti in obstati v državah, ki so sicer imele ugodne razmere za razvoj demokracije. Tak je primer intervencije Sovjetske zveze proti demokratičnim gibanjem v nekdanji Čehoslovaški, brez katere bi danes demokratična pot tako Češke kot Slovaške zagotovo izgledala precej drugače.

Ko razpravljamo o demokraciji, nas morda najbolj zmede dejstvo, da se ta beseda nanaša tako na ideal kot na stvarnost, pa pogosto ne uspemo uvideti jasne razlike med obema. Tako na primer lahko oseba A v namišljenem pogovoru trdi, da je demokracija najboljša oblika vladavine, oseba B pa ji z vso pravico odgovarja, da lahko le norec verjame, da je takoimenovana demokratična oblast v tej in tej državi najboljša možna, še več, da je sploh demokratična. Očitno je, da oseba A govori o demokraciji kot idealu politične ureditve, medtem ko oseba B misli na obstoječo sestavo oblasti.

Različne skupine držav se - odvisno od stopnje demokratičnega razvoja - srečujejo z različnimi izzivi. Pri nedemokratičnih državah tiči izziv v vprašanju, ali lahko (in na kakšen način) začno s tranzicijo. Pri državah, ki so šele postale demokratične, je izziv ta, kako okrepiti demokratiče institucije, da bi vzdržale test časa, politične spopade in krize. Za demokratične države z dolgoletno tradicijo pa predstavlja izziv izpopolnjevanje njihovega sistema.

Najpomembnejše je zavedanje, da demokracija ne more trajati dolgo, če njeni državljani ne ustvarijo in razvijajo politične kulture, ki bo podpirala demokratične ideale in prakso. Demokratična kultura poudarja vrednost osebne svobode in na ta način nudi podporo drugim pravicam in svoboščinam. Besede grškega državnika Perikleja, ki jih je o demokraciji izrekel že leta 431 pred Kristusom, veljajo še danes. "Svoboda, ki jo uživamo pod našo oblastjo, vsebuje tudi naše življenje."

Vrednost demokracije je tudi v tem, da preprečuje določene napake in zlo v družbi. Še posebej anglosaksonska politična teorija je poudarjala, da demokracija onemogoča večjo uporabo sile, ker razredne spopade in različne skupinske interese ureja z zakonodajo in brez nasilja. Zagovornik te teorije je bil tudi Bertrand Russell, ki je verjel, da demokracija od vseh državnih oblik najbolje preprečuje, da bi politični spopadi prerasli v vojno. To stališče temelji na prepričanju, da svoboda izključuje politično prisilo in da demokracija najbolj blaži razredna nasprotja in jih tako ohranja v mejah reda in zakona.

Demokracija že po svojem imenu predstavlja vladavino ljudstva, saj so osnovni instrumenti oblasti in neposredni državni upravniki le izvrševalci njegove volje. Demokracija drugače povedano temelji na predpostavki, da so ljudje bolj ali manj enako sposobni za odločanje o javnih zadevah in enako tudi zainteresirani za njihovo dobro izvajanje. V tem je verjetno ključna razlika med demokracijo in njenimi nasprotniki - aristokratsko monarhijo in diktaturo, ki izhajata iz domneve, da ljudje na splošno niso sposobni upravljanja, saj so za vladanje potrebne izjemne sposobnosti, ki jih premorejo le višji ali ozko izbrani sloji neke družbe. To stališče so zavrgli demokratični misleci kot Rousseau, ki je menil, da se sposobnost vladanja nahaja že v naravi vsakega človeka, ki je tudi brez nekega posebnega izobraževanja sposoben življenja v vrlini in odločanja o splošnih zadevah politične skupnosti.

Na koncu lahko pridemo do zaključka, da so vse danes znane demokracije še vedno kilometre oddaljene od ideala popolne državljanske enakosti in socialne pravičnosti, vendar je praksa pokazala, da največje možnosti za uresničenje demokratičnega ideala daje sistem, ki temelji na izbranem predstavništvu, poštenih in pogostih volitvah, svobodi govora, avtonomiji združevanja in polnih političnih in manjšinskih pravicah. Dilema demokracija ali diktatura praktično torej ne obstaja. Za dobrobit človeštva ostaja le upanje, da bodo režimi Hitlerja, Stalina, Pol Pota, če omenim le nekatere najekstremnejše primerke diktatorjev, ostali zgodovinski pomnik mračni strani človeške narave, pa tudi opozorilo na nepopolnost človeka, ki lahko v določenih okoliščinah postane hujši od zveri.

Zgodbo o demokraciji in diktaturi smo v upanju, da se za drugo pot končuje, začeli z Tolstojem, končali pa jo bomo s citatom iz romana Ive Andrića Most na Drini: "Vsaka človeška generacija ima svojo iluzijo v odnosu do civilizacije. Eni verjamejo, da sodelujejo v njenem razplamtevanju, drugi, da so priče njenega ugašanja. V bistvu pa ona vedno gori, tli in ugaša, odvisno od tega, od kod in pod katerim kotom gledamo nanjo."

Stevica Šuša

na izhodiščno stran/ na prvu stranicu