Sreda, 4. 10. 2006
goran
Leto 2005, v katerem je nastal tudi posnetek, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, velja za tisto prelomnico, ki je zasedbo Antony and the Johnsons iz relativne anonimnosti izstrelila med najbolj prepoznavna imena v sodobni glasbi. Največ zaslug za ta nenadni uspeh lahko pripišemo nekoliko nepričakovani nagradi Mercury za najboljši britanski album, torej tisti lovoriki, ki so si jo za svoj prvenec letos prislužili Arctic Monkeys. Za razliko od sheffieldske četverice, se Antony Hegarty, glavna figura Antony and the Johnsons, lahko pohvali s precej daljšim umetniškim stažem, saj njegovi začetki segajo v zgodnja devetdeseta, ko je deloval kot polovica kabaretskega performans kolektiva Blacklips. Ime si je ustvaril predvsem z delovanjem v znamenitem Pyramid klubu v East Villageu, ki je v zgodnjih osemdesetih veljal za eno močnejših alternativ takratnemu Studiu 54, vendar pa prepoznavnosti zunaj te manhatanske sredine Hegarty ni dosegel ( v celoti!) ...
* Leto 2005, v katerem je nastal tudi posnetek, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, velja za tisto prelomnico, ki je zasedbo Antony and the Johnsons iz relativne anonimnosti izstrelila med najbolj prepoznavna imena v sodobni glasbi. Največ zaslug za ta nenadni uspeh lahko pripišemo nekoliko nepričakovani nagradi Mercury za najboljši britanski album, torej tisti lovoriki, ki so si jo za svoj prvenec letos prislužili Arctic Monkeys. Za razliko od sheffieldske četverice se Antony Hegarty, glavna figura Antony and the Johnsons, lahko pohvali s precej daljšim umetniškim stažem, saj njegovi začetki segajo v zgodnja devetdeseta, ko je deloval kot polovica kabaretskega performans kolektiva Blacklips. Ime si je ustvaril predvsem z delovanjem v znamenitem Pyramid klubu v East Villageu, ki je v zgodnjih osemdesetih veljal za eno močnejših alternativ takratnemu Studiu 54, vendar pa prepoznavnosti zunaj te manhatanske sredine Hegarty ni dosegel.
Skozi različne impersonacije je iskal tudi svoj izraz, vendar pa je vse do leta 1997 pel le na posnete podlage. Takrat se je prvič poizkusil tudi s pravimi glasbeniki in že v naslednjem letu posnel samonaslovljeni prvenec pod znamko 'Antony and the Johnsons', ki ga je založil David Tibet alias Current 93 pri njegovem Durtro records. Tudi ta album je sicer ostal precej neopažen, vendar pa je pritegnil pozornost Louja Reeda. Ta je Hegartya povabil k sodelovanju pri albumu ''The Raven'', v letu 2003 pa ga je angažiral tudi kot back vokalista na svoji svetovni turneji. Takrat je Hegarty že nekoliko bolj opozoril nase, v letu 2005 pa je torej luč dneva ugledal omenjeni nagrajeni album 'I am a Bird Now', na katerem je gostovalo tudi nekaj Antonijevih prijateljev, med njimi: Devendra Banhart, Lou Reed in njegov veliki vzornik Boy George. Izid albuma je botroval tudi obsežni turneji, ki so jo začeli po severnoameriškem kontinentu in zaključili na stari celini, s poudarkom na britanskem otoku, Nemčiji, Italiji in Španiji, kjer so med drugim nastopili tudi na festivalu Territorios Sonoros v Sevilli. Akustiki samostana »San Jerónimo de Buenavista« se gre zahvaliti, da smo dobili odlični posnetek koncerta zasedbe, ki s svojo milozvočno glasbo, predvsem pa z Antonyevo senzualno interpretacijo, najbolj prepričljivo deluje prav na manjših, intimnejših prizoriščih. Akustični kitarist in violinist Rob Moose, violinist Maxim Moston, čelistka Julia Kent in bas kitarist Jeff Langston, ki so tokrat zastopali barve The Johnsons, skrbijo predvsem za subtilne podlage Antonyu in njegovemu klavirju, ki je pač osrednja osebnost zasedbe.
Njegov nekonvencionalen, androginski glas ga umešča med najbolj prepoznavne sodobne pevce, mnogi pa ga primerjajo z njegovo veliko vzornico Nino Simone, za katero sam pravi, »da predstavlja najbolj srčen odnos, ki ga glasbenik lahko ima z družbo«, med njegovimi drugimi vzorniki pa najdemo tudi Kate Bush, Alison Moyet, Marca Almonda in Elizabeth Fraser. Z njimi Antonya druži predvsem sposobnost, da poslušalcem povsem odpre svojo dušo. Skozi to odprtost in iskrenost, temačne in težke skladbe dobijo novo razsežnost, ki le še poudari patetičnost cele vrste mainstreamovskih zasedb, ki v svoji glasbi kvazi razgaljajo svoje emocije. Repertoar skladb je bil standardni za celotno turnejo in obsega skladbe iz celotne diskografije, kot je to značilno za Antonya, ki je v začetku kariere predvsem posnemal druge umetnike, pa so pripravili tudi nekaj priredb, med njimi: Moondogove skladbe 'All is Loneliness', pa 'The Guests' Leonarda Cohena, 'Afraid', ki jo je v originalu prepevala Nico, 'Soft Black Stars' Current 93 ter priredbo 'Candy says' zasedbe Velvet Underground, s katero so tudi simbolično zaključili koncert.
Posnetek je sicer dovolj zgovoren in v njem lahko začutimo Antonyevo iskrenost, vendar pa je za tisti višji cilj bržkone potrebno 'Antony and the Johnsons' slišati v živo in morda jih bomo na njihovi prihodnji turneji lahko videli tudi v naših krajih.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>