Petek, 13. 10. 2006
Borja
Kralj plastenja semplov Shadow se vrača s tretjo ploščo. Zadnje mesece je obljubljal, da se bo že neukusno težko pričakovana plošča The Outsider precej razlikovala (tako v slogovnem kakor tudi produkcijskem smislu) od njegovega preteklega dela. In obljubo je držal. Žal. Če se je v preteklosti izogibal zvočnim konvencijam ameriškega hiphopa, je tokrat krepko posegel po zadnjem trendu »bay area« rapa, ki se imenuje »hyphy«. ( v celoti!) ...
* Josh Davis, za večino bolj znan kot Dj Shadow, prihaja iz majhnega kalifornijskega mesta Davisa. Njegova didžejevska in producentska pot je precej pestra, tu bomo izpostavili le ključne trenutke.
Shadow izda prvi kos muzike davnega leta 1991 pri hecni založbi Hollywood Basic. S to založbo, ki kmalu neslavno tudi propade, sodeluje predvsem kot remikser, vse njegove izdaje so sempladelični kolaži, za kompilacijo Basic Beats Sampler celo posname megamiks njihovega kataloga. Naslednji dve leti dela veliko na radiu, razne trike produkcije pa se uči pri snemanju Parisove plošče Sleeping with the Enemy. Za ta album je naredil nekaj skrečev, Paris je tudi uporabil nekaj semplov in brejkov, ki mu jih je prinesel Shadow. Vendar pa je to naredil brez Joshovega odobrenja. Ta je kasneje v nekem intervjuju rekel, da je bilo sodelovanje s Parisom ambivalentno, da se je veliko naučil, meddrugim tudi, kako hitro te lahko nekdo nategne. Za kasnejšo “shadowmanijo” pa grejo glavne zasluge Joshovemu naslednjemu sodelovanju, in sicer z britanskim “entrepreneurjem”, pionirjem menedžmenta neodvisnih (elektronskih) založb Jamesom Lavellom. Lavelle je namreč na začetku devetdesetih štartal eno najbolj profiliranih “levopoljnih” (leftfield) založb Mo’ Wax, ki je takrat dejansko nakazovala smernice raznih zvrsti, od hiphopa do triphopa. Prvi single je Shadow izdal za Mo’ Wax leta 1993, v tem času pa tudi veliko sodeloval s kalifornijsko hiphop ekipo Solesides in njihovo založbo Quannum. Prava mala revolucija pa se zgodi leta 1996 ob izidu njegovega prvenca Entroducing. Ta plošča še danes velja za več kot klasiko, za enega od vrhuncev cinematične inštrumentalne hiphop muzike sploh, hkrati je ena najbolj referenčnih lekcij samplerske produkcije. Z njo je Shadow takoj požel svetovno slavo in v sledečih letih izdal ogromno materiala. Leta 2002 sledi drugi album, solidni The Private Press, zadnja leta pa je Shadow veliko zaposlen z živimi projekti, ki jih dela skupaj s Cutom Chemistom (med njimi sta najbolj znana Brainfreeze in Product Placement).
Kralj plastenja semplov Shadow se sedaj vrača s tretjo ploščo. Zadnje mesece je obljubljal, da se bo že neokusno težko pričakovana plošča The Outsider precej razlikovala (tako v slogovnem kakor tudi produkcijskem smislu) od njegovega preteklega dela. In obljubo je držal. Žal. Če se je v preteklosti izogibal zvočnim konvencijam ameriškega hiphopa, je tokrat krepko posegel po zadnjem trendu »bay area« rapa, ki se imenuje »hyphy«. Na drugem delu plošče prevladuje nekakšen indie rock, celo folk zvok. Celota je tako povsem nekonsistentna in nelogična. Izpostaviti je treba, da je Shadow ploščo večinoma snemal v Pro Toolsih, kar je nekakšna novost, saj je pred tem prisegal na Akaijev MPC sempler. Na Pro Toolse ga je prvi opozoril kolega Dan The Automator, ki s tem softwearom dela že leta. Na The Outsider lahko tako prvič slišimo tudi Shadowove produkcije, ki so bile v celoti narejene brez semplov (kar je – nekoliko karikirano povedano – tako, kot da bi Jimmy posnel komad brez kitare). Nekaj produkcije pa je tudi klasično “shadowske”.
Naslov plošče, The Outsider, referira na dejstvo, da so Shadowa tekom devetdesetih let pogosto diskreditirali, govorili so, da njegova muzika ni “real hiphop”. Obtoževali so ga, da je preveč umetniški, da dela hiphop za beli srednji razred, za intelektualce in kritike. Tako se je očitno počutil zapostavljenega in zato nekoliko banalen naslov plošče. Že prvi single “3 Freaks” pa je napovedal, da bo šlo za precej bolj rappersko ploščo kot smo bili vajeni v preteklosti. Pri tem komadu gostita sumljiva MC-ja Keak Da Sneak in Turf Talk, gre pa za precej mainstreamovsko zveneč posnetek z iritantnim refrenom.
Album se začne s posnetkom “This Time (I’m gonna try it My Way)”, kar napove, da s to ploščo Shadow ne misli sklepati kompromisov. Sledi manjši blok že omenjenega hiphy rapa. Značilnosti tega svežega kalifornijskega trenda so elektronski, ritemmašinsko zveneči bobni, razni sint efekti in linije, ter specifično “drdrajoče” rappanje. Zadeva nekoliko spominja na upočasnjeni Miami Bass slog (na primer kultne skupine 2 Live Crew), kot predhodnika tega trenda pa lahko navedemo ikono kalifornijskega zvoka Too Shorta.
Posnetki, ki bi jih lahko popredalčkali v ta koš, so večinoma ponesrečeni, slišati so, kot da se Shadow pri njihovem programiranju ni počutil najbolj domače, refreni so najedajoči. Kljub tehnično dobri produkciji je večina posnetkov povprečnih, zmotijo tudi prevladujoča slaba besedila prevelikega števila gostujočih MC-jev. Edina dva posnetka, ki izstopata, sta “Seein Thangs”, kjer gosti Mc David Banner (po pravici povedano, bi na to podlago zlahka rappal tudi Lil’ John) in nekoliko lahkotnejši “Enuff”, kjer Shadow sodeluje z edinima zares kredibilnima Mc-jema na albumu, Q-Tipom in Lateefom The Truth Speakerjem. “Erase You” močno spominja na Shadowov projekt UNKLE, ki ga je delal v sodelovanju z Jamesom Lavellom, gre torej za nekakšno kombinacijo programiranih ritmov in indie rocka. Na plošči se je znašlo kar par “indie” zvenečih komadov, pri njih prevladuje (akustična) kitara, vokali in aranžmaji spremljevalnih inštrumentov, na primer godal. Te produkcije spominjajo na muziko indie rock bandov. V kombinaciji z raperskimi posnetki deluje celota prav smešno in povsem nesmiselno.
Kaj je Shadow hotel povedati s ploščo The Outsider, se sprašujejo mnogi. Je hotel pokazati, da zna delati tudi pravo rappersko muziko? Se je z njo skušal prebiti v mainstream? Je pač probal nekaj novega in mu je bilo vseeno, kakšen bo rezultat? V bistvu so ta vprašanja povsem odvečna, saj ni važno, kaj je on s tem albumom hotel, ampak kako zadeva zveni. A če bi točno vedeli, kaj se mota po Joshovi glavi, bi bila pa muzika na tem izdelku kaj boljša? Niti ne.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>