Tokratni Sektor Ž zaokroža projekt »Ženska, ki se je zaletela v vrata«, poroča o predavanjih veteranke ameriškega feminizma Susan Brownmiller in predstavlja akademsko mrežo ženskih študijev Atena, o kateri je nekaj povedala tudi njena gonilna sila Rosi Braidotti.
POGOVOR Z ROSI BRAIDOTTI
SŽ: Nam lahko poveste nekaj o dosežkih Atene?
RB: No, Atena obstaja. Že to je precejšen dosežek. Gre za združenje znotraj programa Evropske unije Socrates, za mrežo univerz, na katerih se poučuje ženske in feministične študije. Že samo dejstvo, da obstaja, se mi zdi fenomenalno. Začelo se je pred sedmimi leti s kakšnimi 12 univerzami, lani je naraslo na 86 univerz, po zadnjem štetju pa so že 103. Z redkimi izjemami je zastopanih vseh 25 držav. Nekatere še manjkajo. Vendar je mreža zelo reprezentativna, zelo motivirana, in v svojem duhu celo militantna, v svojem načinu delovanja pa povsem profesionalna. Dejansko je Atena vzpostavila forum za razpravo o tem, kako na univerzi učimo evropske vsebine. Kako to počnemo in ali to sploh počnemo. In ko smo začele, je bilo jasno, da se s tem ne ukvarja nihče, da evropskih vsebin v naših ženskih študijih pravzaprav ni. Ugotovile smo tudi, da ženske študije poučujemo iz ameriških knjig. In tako smo se takoj soočile s problemom študijske literature. Zato bi rekla, da je bil eden prvih velikih dosežkov Atene prav nastanek nove študijske literature. Tukaj gre predvsem za letne publikacije, ki so nekašno delo v nastajanju. Pa tudi za pred kratkim v Londonu izdano knjigo, zbornik evropskih ženskih študij, v katerem 30 avtoric iz vse Evrope obravnava te teme znotraj tega kontinenta, s te (evropske) perspektive. To je bila nekakšna ogromna izmenjava informacij, ki nas sili k razmišljanju o težavah, ki jih prinaša dejansko ukvarjanje s problemom Evrope. V tem primeru pomeni ukvarjanje z Evropo to, da se soočimo s kulturnimi razlikami, pa tudi z znanjem, ki manjka. Dejansko nam manjkajo temeljne raziskave, temeljni doktorati, s pomočjo katerih bi lahko sestavili študijsko gradivo. Temeljne raziskave, s katerimi se na evropskih univerzah ukvarjamo, še vedno zadevajo oddaljene kraje. To ponazarja zelo pomembna tema v mednarodnem feminizmu - družbeni spol in nacionalna pripadnost. Presenetljiva je ugotovitev, kaj najdemo na učnih programih naših članic-univerz pod to kategorijo. V 95 odstotkih primerov se je pod to kategorijo znašel le ameriški rasizem. No, to je bilo pred desetimi leti. Vsi predavajo o trgovini s sužnji, o Toni Morrison in tako naprej. In se strinjam, da je to zelo pomembno, ampak sprašujem se, kje so naše, evropske zgodbe. Zakaj nihče ne poučuje o Balkanu in tamkajšnjih problemih ali o italijanskem rasizmu med severom in jugom, o britanskem razismu do Ircev, pa o francosko-maroškem rasizmu in tako naprej. Do pred kratkim teh tem ni bilo v učnih programih evropskih univerz. Tako je pravzaprav Atena zaslužna za zavedanje o tem, kaj v učnih programih manjka.
SŽ: Kje so vzroki oz. razlogi, da te teme niso našle mesta na univerzi?
RB: Ja, najprej smo se usedle skupaj, in ko smo ugotovile trenutno stanje, smo začele z vrsto raziskav, da bi ugotovile globlje vzroke za takšno stanje. Ključno se mi zdi dejstvo, da je nacionalizem tako pomembna značilnost evropskega univerzitetnega življenja. Model evropske univerze je Humboldtov model. To je v nacionalizmu zasidrana visoka kultura. Visoka kultura pa je pravzaprav nemška interpretacija grške tradicije. V pomanjšani obliki je to model, ki ga poznamo tudi v humanistiki. Seveda so ljudje ta model od začetka postmodernizma, nekako od 70-ih let, izpodbijali, vendar je kanon težko izpodbiti. In dokler seveda podpiramo to idejo o Evropi kot centru bele krščanske visoke kulture, v kateri se vleče neposredna vez od Sokrata do Bacha, se ne moremo začeti ukvarjati z ničimer drugim. Tako nas je debata znotraj Atene pripeljala do vprašanja, kako dandanes deluje univeza, kaj pričakujemo od študentov. In pri tem sem resnično z veseljem sodelovala z Evropsko komisijo. Ker s tem, da smo v Ateni, smo tudi svetovalke institucijam Evropske unije, z njimi razpravljamo o teh stvareh, jih zanje ocenjujemo. In način, na katerega skušajo prevetriti evropski univerzitetni sistem, se mi zdi zelo dober. Vem, da to ni najbolj priljubljeno stališče, saj vsi pravijo, da je nov, krajši univerzitetni študij grozen. Jaz mislim, da je odličen. To, da imajo študentje možnost krajšega študija, da imamo družbeno relevantne programe, da študentje hitro zaključijo študij, da gredo v tujino, da jih osvobodimo te klasične pošasti, ki nam zastira pogled. Druga Atenina ugotovitev je bila bolj povezana s feminizmom. Razlog, zakaj družbeni spol in nacionalna pripadnost nista bila obravnavana na univerzi, tiči v tem, da evropski feminizem nikoli ni imel zares možnosti, da bi se ju lotil. V ZDA je 500 programov ženskih študijev. Ženske študije na Princetonu vodi Toni Morrison, na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu Sandra Harding, direktorica ženskih študijev na Berkleyju pa je Judith Butler. To imajo oni. Kaj imamo pa mi? Manjšinske pozicije, revne in marginalizirane ženske. Nobena res velika zvezda evropskega feminizma ni hotela biti del ženskih študijev; ne Julia Kristeva ne Luce Irigaray. Nekoliko morda Helene Cixous. Tako da smo res v zaostanku. Preprosto zamujamo. In ne gre za to, da nas je zaradi tega sram. Razlog za to lahko med drugim iščemo v naši zgodovini. Hladna vojna se je nenazadnje odvijala v Evropi. Do pred kratkim praktično nismo mogli primerjati naših osnovnih razumevanj lastne zgodovine. In Evropa preprosto ni. Še ni. Je prostor, ki ga je treba vzpostaviti. In zdi se mi, da smo se tega naučili preko Atene. Da smo skozi univerze vzpostavile ta prostor na način, ki je zelo enakopraven do spolov in ne zanemarja problematike nacionalne pripadnosti, rase ali kulturne identitete. To je naš prispevek, vendar je seveda pred nami še veliko dela.
SŽ: Nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Delores je nekoč izjavil, da je Evropa stanje duha. Menite, da evropska identiteta sploh obstaja?
RB: Na to vprašanje bi lahko odgovorila z zelo standardnim odgovorom. Ja. Nekateri vedo zelo dobro, kaj je evropska identiteta. Če govorite z veliko večino politikov, celo tistih levosredinskih, bodo povedali, da je Evropa ločitev države in cerkve, torej razsvetljenstvo, pa človekove pravice, demokracija, kombinacija demokratičnega dostopa do izobrazbe in spoštovanja kulture in tradicije... Same lepe stvari. Vendar obenem mislim, da je to le del odgovora. Mislim, da je Evropa tudi eden od centrov svetovne prevlade in da je Evropa sistem, ki si je vedno rad predstavljal, da je središče, vse ostalo pa periferija. Evropa je prostor, ki je dal kolonializem, fašizem, nacizem in čudovit sovjetski eksperiment s komunizmom. V redu, to je svetovna zgodovina. Nihče ni popoln, kot rečejo v holivudskih filmih. Vendar pa mislim, da bi morali uravnotežiti ta dva pogleda na Evropo. To veličastnost na eni strani ter popolno krivdo in obup nad samimi sabo na drugi. Smo zapletena, stara, bogata in zelo živahna kultura. Kot intelektualci bi morali o njej razmišljati na bolj demokratičen in trezen način. Kot smo ugotovile skozi Atenine projekte, je vse premalo intelektualcev, ki o evropski identiteti razmišljajo na resen način. Ta debata nam je nekako neprijetna, zato smo jo prenesli na politike, v Bruselj. Sicer se čez identiteto pritožujemo, ampak resno se je še nismo lotili, ker je kulturna identiteta boleča. V Sloveniji nič manj, morda celo malo bolj kot v kakšnih drugih delih sveta. Vedno se dotakne bolečih točk.
SŽ: Evropa se je rada percepirala kot center sveta. In je to morda tudi bila, vsaj v svojih očeh. Dandanes to ne velja več. Glavno vlogo igrajo Združene države. Ali se Evropa zdaj počuti manjvredno?
RB: Zelo dobro vprašanje. Razlog, zaradi katerega se mi zdi, da je sploh možno razmišljati o EU kot o prostoru drugačnem od klasične evropske identitete je ta, da imamo danes na svetovnem prizorišču očiten dokaz, da Evropa ni središče ničesar. Obstaja le en imperij, in to so ZDA. Obstaja ena vojska, ki nekaj velja, in to je očitno ameriška. V tem vidim veliko zgodovinsko priložnost. EU je nastala po drugi svetovni vojni pod pogojem, da Evropa ne bo več imela vloge središča sveta. Kar hočem reči je, da je druga svetovna vojna na zemljevid postavila ZDA. Združene države v vojni niso le vojaško zmagale, temveč so z njo dobile vso evropsko znanost in tehnologijo. S holokavstom smo se Evropejci odpovedali najboljšemu v evropski kulturi, od kinematografije do glasbe in filozofov, vključno z atomsko bombo. Tukaj so ostali le nacisti, pa Heidegger in Kohl, drugi so odšli. S pobojem Judov smo v veliki meri ubili evropsko visoko kulturo. Evropsko znanost in tehnologijo pa smo dali nekomu drugemu. Tako je jasno Amerika iz vojne izšla kot imperij. In mislim, da kot Evropejci posledic teh dogodkov nismo mogli predelati zaradi hladne vojne. Po letu 1989 je postalo precej očitno, da res nismo glavni akterji na svetovnem odru. In to je zame neverjetna zgodovinska priložnost, priložnost za novo definicijo EU kot zelo dobro organizirane periferije, ki je bistveno drugačna od ZDA, npr. kar se tiče razumevanja globalizacije in neoliberalizma. Gre za ključne razlike. EU je socialdemokratski prostor, ki ima še vedno vgrajena načela svobodnega in demokratičnega dostopa do zdravstvene nege in izobraževanja. Poleg tega ščiti pravico do zasebnosti... No, tukaj se odpira neskončna politična debata, ampak mislim, da smo prav zaradi naše pozicije izven središča imperija lahko veliko bolj napredni na veliko področjih, ne le kar se tiče zdravja, izobrazbe in zasebnosti, ampak tudi na področju nasprotovanja militarizaciji ali gensko spremenjeni hrani ... in nenazadnje nasprotovanju vračanja religije v javni prostor. Vsakdo, ki je bil kdaj v ZDA, ve, da je to zelo krščansko fundamentalistična država. Evropa je v svojem bistvu posvetna. Tukaj ni važno, ali gre za sekularnost med krščanstvom in državo ali med islamom in državo. Važno je, da gre za sekularnost. In po mojem je verska gorečnost, ki jo lahko zaznamo v ameriški politiki in ta občutek poslanstva in križarske vojne, neskončno daleč od duha ljudi, ki vodijo EU in ki so veliko bolj prizemljeni. Tukaj ni nobene napihnjene retorike o vlogi Evrope, kot jo lahko vidimo v ZDA. Morda je v tem pogledu Evropa bolj usmerjena v upravljanje, in je zato morda bolj dolgočasna, vendar pa tudi bolj trezna. Tukaj je hudičevo velika razlika. Vendar gre zdaj za to, kaj bomo iz tega naredili, kaj boste naredili vi mladi. Igra še ni končana. Pravzaprav se šele začenja.
Komentarji
komentiraj >> Re: sobota, 14. 12. 2002, ob 14.00
cool man [18/03/2007]
idite v pizdo materno
odgovori >>