Petek, 13. 12. 2002
Alja
Imamo priložnost prisluhniti izrednemu dokumentu, ki je z zaprašenih polic privatne zbirke glasbenika našel pot do nosilca zvoka, zahvaljujoč neumornemu entuziazmu Johna Zorna in njegove izdajateljske hiše Tzadik. Pieces For Guitar britanskega strunskega mojstra in posebneža Dereka Baileya ...
Imamo priložnost prisluhniti izrednemu dokumentu, ki je z zaprašenih polic privatne zbirke glasbenika našel pot do nosilca zvoka, zahvaljujoč neumornemu entuziazmu Johna Zorna in njegove izdajateljske hiše Tzadik. Pieces For Guitar britanskega strunskega mojstra in posebneža Dereka Baileya, nastali med l. 1966/67, namreč z izdajo kar petintrideset let pozneje ponujajo enkraten vpogled v prazačetke in razvoj neke osebne zvočne aure in govorice ter hkrati odstirajo tudi prapočela svobodno improvizirane godbe, porajajoče na britanskih tleh.
Izredno zanimivo dejstvo, da sam ni posegel toliko v radikalno klasično okolje sodobnikov, denimo ameriške njujorške šole skladateljev, zbranih okoli Johan Cagea, niti po post serialni tradiciji Karlheinza Stockhausena in ostalih, temveč so njegov sluh raje napajale zgodnejše tvarine neoklasicizma in serialne metode ob prelomu stoletja in kasneje. Sam je v spremnem tekstu k Pieces For Guitar napisal: ''Moja najmočnejša in edina influenca v tistem času je bil Webern, čeprav očitno oddaljen od improvizacije. /.../ Morda je obsesija celo boljša deskripcija kot influenca.''
Komentarji
komentiraj >>