Četrtek, 19. 10. 2006
Skabina
Ena novejših pridobitev založbe Hellcat se imenuje The Aggrolites.
Istoimenski prvenec za Hellcat prinaša soulfull funky reggae, ki se ozira daleč nazaj v konec šesdesetih in sedemdeseta in sledi trendu, ki je dobil ime skinhead reggae, bend sam pa ga je na svojem prejšnjem albumu poimenoval dirty reggae (v celoti!) ...
* The Aggrolites, so prišli skupaj zgolj po nesreči, pravijo, in dodajajo, da je za njihov obstoj zaslužen samo in edino Derrick Morgan. Združil jih je njegov nastop za katerega so bili izbrani kot spremljevalni bend. Mogoče bi ostalo le pri tem nastopu, in Aggrolites danes sploh ne bi bilo, toda sledilo je še snemanje albuma za Derricka – albuma, ki nato sicer nikoli ni izšel – je pa peterici prinesel ugotovitev, da jim je skupno igranje v velik užitek.
Od te ugotovitve je preteklo že nekaj časa, v katerem so The Aggrolites počasi a vztrajno utrjevali svoj položaj na ska-reggae sceni. Najprej v Južni Kaliforniji, od koder prihajajo, nato pa vse širše po Ameriki in tudi Evropi, kamor jih je pot zanesla že parkrat. Prvenec Dirty reggae, ki je izšel leta 2003 za majhno založbo Axe records, so posneli na hitro – za snemanje so izkoristili kratke premore med koncerti, zaradi česar tudi niso najbolj jasno začrtane podobe albuma, ampak je nastajal brez vnaprejšnjega planiranja in pretiranega piljenja – sproti namreč. Celo besedila si je vokalist/kitarist Jesse Wagner zmišljeval kar sproti. Tako, na hitro, je torej nastal album, ki je The Aggrolites čez noč spremenil v enega najbolj vročih rocksteady/reggae bendov v Ameriki.
Pomembno za zvok na albumu Dirty Reggae je tudi dejstvo, da je bil posnet v Signet Studios, v Los Angelesu, ki velja za dom Motowna na zahodni obali
Amerike. Zato so Aggrolites pri snemanju lahko uporabljali iste instrumente, ki so jih že davno pred njimi drgnili tudi The Jackson 5 in Smokey Robinson. Snemalec Dixon je za zvočno podobo uporabil že stare mikrofone in se poslužil starih snemalnih tehnik, zaradi česar bi Dirty Reggae zveni, kot bi ga snemali konec šestdesetih ali v sedemdesetih na Jamajki.
Dirty Reagge je s svojo starinsko svežino vzbudil pozornost šefa založbe Hellcat – Tima Armstronga, sicer tudi pevca in kitarista punkerjev Rancid. The Aggrolites – enako kot bend - se imenuje album, ki je izšel letos za to založbo in se nadaljuje tam, kjer se je Dirty Reggae nehal. Enako kot predhodnik je bil posnet v Signet Studios, z snemalcem Dixonom in vseskozi izžareva duh in zvok rocksteady/reagge glasbe, kot se jo je igralo v njenih začetkih. Koliko to The Aggrolites uspeva, dokazuje tudi izjava Princa Busterja, katerega so ob njegovem drugem obisku v Ameriki, spremljali ravno Aggrolites – Prince je bil nad bendom navdušen in presenečen, da lahko tako mlad bend iz Amerike igra njegovo glasbo ravno tako dobro, kot so to počeli glasbeniki, ki so jo snemali davno nazaj.
Album The Aggrolites je nabir devetnajstih rockteady reggae komadov - če sem bolj natančna, bi morala reči nabir devetnajstih skinhead reggae komadov, saj je to termin, ki natančneje določa reggae zgodnjega obdobja, ko so bili njegovi večinski odjemalci jamajški rudeboyi in angleški skinheadi – to je trajalo do začetka sedemdesetih, ko je reggae prevzel rastafarijanizem. Sicer že samo ime benda in albuma asocirata na to, saj je aggro stari anleški sleng izraz, ki označuje nekaj trdega, nepopustljivega, vzvišeno ponosnega in uporniškega – definicija pisana skinom na kožo. Album se vrača v to obdobje z svojim minimalističnim, trdim ritmom, prežetim z zvokom Motown soula in funka, ki ga povečini zastopa vokal – v primeru Aggrolites razvnet, čuten, rahlo hripav vokal Jesseja Wagnerja. Že takoj ga boste občutili v uvodnem plesnem komadu Funky Fire in potem še v vseh ostalih vokalnih komadih, v Mr. Misery, Time to get tough, Countrymen fiddle, v katerem Jesse obračunava z countryjem oz. po v naših krajih bi lahko rekli z narodnozabavno glasbo. Občasno se strasti malo umirijo in pristni sixties in seventis ambient vam pričara Roger Rivas, katerega klaviature prevzamejo vodilno vlogo v intrumentalnih komadih – v Thunder first, The volcano in Sound of bombshell, recimo. S tem se aggro rahlo zmehča in ustvarja prijeten, ležeren ambient.
The Aggrolites je sigurno eden boljših reggae albumov letos – vsaj tistih kar sem jih slišala jaz. Je album belih fantov, ki pa ima pristno črnsko dušo – kot je rekel Prince Buster – zaigran enako dobro kot so to počeli stari mački na Jamajki. Uživajte.
pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>