Srce parajoča je srditost medijskega ustroja, s katero golta in povzdiguje nove bende v nenaravne višave, še preden ti sploh uspejo izoblikovati sami sebe in svoj prepoznaven zvok ter jih na ta način nepovratno porine v brezno prehitro dostavljene slave. Po drugi strani pa vnetost, s katero to počne, nemalokrat odvrne tudi marsikaterega dotedanjega ljubitelja skupine. Tudi današnje goste Tolpe bumov INTERPOL bi prav lahko doletela takšna usoda in bi v večni borbi med PR-jem in artistično substanco postali le še eden izmed »Bendov trenutka«, vendar si kot dobri glasbeniki zagotovo zaslužijo precej več kot le minuto pozornosti medijev.Naj bodo bolj podobni Joy Division ali The Strokes, kot mnogi skušajo dopovedati neposvečenim, je pravzaprav irelevantno. Dečki ustvarjajo dobro muziko, če so pa pri njeni promociji povrh vsega še uspešni, pa toliko bolje za njih in tudi za nas konec koncev. Dejstvo, da lahko po njihovi zaslugi in po zaslugi še nekaterih podobno mislečih bendov, končno zopet uzremo nekaj dobre rockovske glasbe tudi v mainstream medijih, pa je lahko samo pozitivno, mar ne?
Prvotna postava benda Interpol je nastala leta 1998 v New Yorku potem, ko sta se kitaristu in vokalistu Danielu Kesslerju in bobnarju Gregu pridružila še basist in klaviaturist Carlos Dengler ter prvo grlo benda Paul Banks. Kmalu po njihovih prvih nastopih v začetku leta 2000 so izgubili bobnarja. Na njegovo mesto je prišel Sam Fogarino, ki je odločilno osvežil bend in mu dodal zdravo mero punkovske agresije ter potrebno ritmično hrbtenico.
Po številnih koncertih in dveh izdanih EP-jih so letos podpisali pogodbo z eno izmed bolj prodornih neodvisnih založb Matador, ki je po predhodnem singlu izdala še njihov dolgometražni prvenec Turn On The Bright Lights.
Za prvenec je Turn On The Bright Lights prav neverjetno konsistenten in močan album, ki te zadane že po prvem poslušanju. Slabega komada praktično ne boste našli na njem, zato pa kar nekaj potencialnih hitov, ki so medtem postali tudi že dejanski hiti in terjajo svoj čas tudi na mainstream radijskih in televizijskih postajah. Album prevevajo občutja čustvene odtujenosti, ki se zelo očitno kažejo v besedilih pesmi. To je melanholična glasba, ki pa se še pravočasno ustavi, preden bi postala depresivna. Nekakšna intimna glasbena katarza z epskim zanosom, ki ji kljub melanholičnosti ne manjka vedrine. Za grandioznost skladb poskrbijo dodelani aranžmaji in bohotna produkcija. Močno reverbane kitare in nenazadnje tudi Banksov vokal ustvarjajo teatralično atmosfero, ki se konceptualno odraža tudi v naslovu in ovitku plošče. Idealen primer povedanega je komad NYC, ki bi bil, če mene vprašate, z refrenom »New York Cares« veliko bolj primeren za obeležitev 11. septembra, kot pa tiste osladne nebuloze, ki so jih bili deležni Američani. Ampak to je že čisto druga zgodba.
Že kar otvoritveni komad s plošče Turn On The Bright Lights Untitled ti potem, ko Sam Fogarino prvič udari po činelah, pošlje mravljince po životu. In ko se pridruži še Banksov vokal, huh, potem si kratkomalo uročen za naslednje tričetrt ure. Skladba Obstacle 1, ki sledi veličastnemu uvodu, genialno združuje eruptivne kitarske izpade s sistematičnim bobnanjem in manično urgentnim vokalom, ki se pogosto razgubi v hrupu ostalih inštrumentov. Že omenjena skladba NYC bazira na preprosti lepoti Banksovega petja in njegove osebno izpovedne lirike. PDA je eden izmed nosilnih komadov plošče in hkrati tudi prvi single z nje. Nervozna energija, ki veje iz njega, je skupaj s potentno ritem sekcijo prav nalezljiva. To se samo še stopnjuje v naslednjem komadu Say Hello To The Angels, nekakšnem klimaksu albuma, potem pa se vse skupaj umiri v Hands Away - skladbi, ki se sicer vseskozi razvija, vendar pravega vrhunca nekako ne doseže. Omembe vredna sta vsaj še dva komada. Prvega z daljšim naslovom Stella Was A Diver And She Was Always Down napovejo kar fantje sami, drugi pa je zaključni Leif Erikson.
Če se neka plošča hvali na vse pretege in čez vse mere, v meni nekako avtomatično vzbudi nek dvom. Tudi s Turn On The Bright Lights ni bilo nič drugače. Po tem, ko sem jo večkrat zapored preposlušal, lahko zatrdim, da gre za eno izmed najbolj strastnih plošč v tovrstni godbi, kar sem jih imel priložnost slišati v zadnjem času. Mene je prepričala.
Komentarji
komentiraj >>