Nedelja, 29. 10. 2006
tadej
Sir Richard Bishop je solo projekt Ricka Bishopa iz eksperimentalne rock zasedbe Sun City Girls. Samostojno pot si gradi z akustično kitaro na zapuščini velikanov svetovne kitare. V svoji glasbi meša različne sloge, kot so to počeli že njegovi ameriški predhodniki. Z albumom Elektronika Demonika pa je začasno odložil kitaro in se z elektronskimi valovanji napotil v deželo starodavnih verstev, v svet okultnega in ezoteričnega. Res da mu gre ubiranje strun bolje od rok kot obračanje gumbov, pa vendar je naredil zanimivo, a zelo težko plato, ki se v post industrialski maniri podaja v odmaknjene kraje temačnih obredov. Torej pot skozi moderne, elektične in skrotovičene ostružke ter masivne drone v skrivnostno preteklost. (v celoti!) ...
* Albert Hofmann je verjetno prvi, ki je v svetu kognitivne znanosti našel prehod v vesolje skrivnostnega in nerazumljivega. Izziv, kako uporabiti orodja modernega človeka, ki so plod oddaljevanja od mističnega in duhovnega, za vračanje v te nematerijalne sfere, pa je okužil tudi glasbo. Z vdorom sintetizatorjev zvoka in različnih efektov se je v glasbi začelo na veliko preučevati odzive možganov na določene frekvence in artikulacije. In danes, ko tehnologija eksponentno napreduje, imajo sodobni muzički psihonavti možnost prodiranja v take zvočne sfere, ki so bile še pred kratkim neosvojljive. In eden izmed glasbenikov, ki so se z elektroniko spustili v svet skrivnostnega, je tudi Richard Bishop. In v današnji tolpi bomo rekli nekaj besed o njegovem albumu “Elektronika Demonika”.
Sir Richard Bishop je ena izmed treh kosmatih deklic, ki se že 25 let predstavljajo pod imenom “Sun City Girls”. Gre za nekakšen eksperimentalno improvizirani folk rock s posebnim mestom v svetu glasbe, ki v sebi združuje godbe iz različnih vetrov. To lastnost ohranja tudi Richard Bishop, ki je pred leti začel solo pot z akustično kitaro. V svoji glasbi med drugim združuje ameriško tradicijo, ciganski patos flamenca ter eteričnost vzhodnjaških melodij. To početje je bilo skupno tudi njegovim predhodnikom, očetom eksperimentalne akustične kitare in ameriške rage, kot so John Fahey, Sandy Bull, Steffen Basho-Junghans in podobni. Bishop je za album “Elektronika Demonika” odložil kitaro, nikakor pa ne smisla za eklekticizem in se z elektronskimi valovanji napotil v deželo starodavnih verstev, v svet okultnega in ezoteričnega. Ta svet mu seveda ni tuj, saj je sam celo zbiratelj in preprodajalec tovrstne literature.
Že nekaj časa se je šušljalo, da ima Bishop na zalogi elektronski album, ki naj bi bil sestavljen iz posnetkov različnih radijskih signalov. Pri tem so omenjali celo nakakšne satelitske sisteme in globalne frekvence, v tej megli pa je zadeva tudi ostala. Prihajajoči album je za svojim misterioznim naslovom skrival še bolj misteriozno osnovo, seveda pa je čakal tudi na primeren čas, da razkrije svoje demone. In tako je dočakal datum 6.6.06. Očitno se je Bishopu to zdel pravi čas, da iz verige spusti hudiča. In tako je na založbi Locust izšla plošča “Elektronika Demonika”.
“Elektronika Demonika” je plošča, ki se skozi skrotovičene električne ostružke, masivne drone, plemenske in industrialne ritme vrača v odmaknjene kraje temačnih obredov. Na naslovnici imamo žrtvovanje otroka, kar tako kot glasba na albumu anticipira nekakšno slepilno, demonično moč iz onostranstva. Idejo za izvedbo te naloge – se mi zdi – je Bishop prevzel predvsem pri različnih post-industrijalcih. Glasba je namreč na več nivojih podobna tisti tovarniški elektroniki, ponavljajočim se ritmom masovne proizvodnje in robustni obdelavi. Hkrati zahaja tudi v subtilnejše sfere, čeprav se ne odmika od temačnega. Na albumu sta dva 20-minutna komada, ki nas popeljeta čez precej različnih področij. Glasba spominja na eksperimente Martina Franklina in Michaela Northama, včasih na Coil, nek del pa celo na Biosphere in tako naprej. In tako kot pri svojem kitarskem ustvarjanju, tudi tukaj Bishop eklektično združuje različne glasbene vetrove in si preko permutacij le teh zagotavlja nekakšo svežo zvočno podobo. Ni eden tistih perfekcionistov, ki bi sam zvok doterali do kraja, čeprav so določeni zvoki na plati izredno dovršeni. Bishop bolj v slogu improvizatorjev prisega na občutek in spontanost. Zato je reliefna slika albuma še toliko bolj pomembna. Ta pa včasih malce preveč zaide v konstantnost ali razpuščenost, kateri manjka orientacije. Treba je vseeno poudariti, da je ravno ta dezorientacija zvoka, oziroma glasbena razosebljenost, temeljni element tovrstnih godb. V tem področju pa je včasih težko ločiti med elementom, ki poslušalca pahne v sanjski svet demonov in elementom pretencioznosti. In Bishop občasno zaide tudi na ta sosednji, nezaželjeni breg.
Sir Richard Bishop je s ploščo “Elektronika Demonika” v svetu elektronske glasbe ohranil pokončno hrbtenico. To gre albumu vsekakor šteti za velik plus, čeprav glasba pušča vtis, da je bila plošča kljub vsej svoji polnosti narejena preveč na hitro. Bishop pa le ni elektronkar, ki bi bil tej nalogi kos – če njegove kitarske perfekcije vzamemo za merilo.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>