Znotraj Art_Area - e se bomo tokrat posvetili dogodku HAIP 06 - multimedijskem festivalu odprtih tehnologij, ki se je skoraj ves prejšnji teden odvijal v Kiberpipi na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Obiskovala sva ga Maja in Miha. V četrtek, 19. oktobra, se je ob 20. uri v Mali galeriji odprla razstava skupine Irwin z naslovom »Svoji k svojim«. Slabo uro pred tem pa je bila na istem mestu predstavljena tudi prva slovenska monografija iste skupine z naslovom IRWIN RETROPRINCIP, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga in se bo na knjižnih policah znašla v naslednjem mesecu. Več o tem bomo izvedeli od Petje. 2. mednarodni multimedijski festival odprtih tehnologij HAIP 06, se je odvil v petih dneh prejšnjega tedna v Kiberpipi in mnogih ključnih lokacijah v mestu. V podlagi poslušamo izvirne zvočne projekte različnih nekonvencionalnih glasbenih ustvarjalcev, ki so v okviru projekta BurnStation dosegljivi vsakomur na ljubljanski železniški postaji. Poleg tega bomo reflektirali naše bivanje na delavnici amplifikacije in avtomatizacije, ki sta jo vodila Borut Savski in Stefan Doepner, čigar mojstrovino CelloBot-a in Robot Totem-a bomo slišali čez nekaj trenutkov. Prisluhnili pa bomo tudi razmišljanju članov skupine Monochrom.
Bienalni festival HAIP 06 nam je v svoji drugi ediciji postregel z izjemno razgibanim programom in ugledno mednarodno udeležbo večinoma mladih ustvarjalcev, ki so naselili Ljubljano v dneh festivala. HAIP je posrečena kratica besed: hekamo, aktiviramo, interaktivno in prihodnost, ki je usmerjena v vzpostavitev kreativne produkcijske osnove za delovanje in dogajanje v izvedbenem času festivala, pa tudi kasneje. Mnogo projektov namreč nastaja na samem prizorišču, katerega osrednji del ter nekakšen delovno informacijski center sta bila Kiberpipa in bife Metropol, ter v razstavne namene uporabljen prostor bivše knjigarne Transtrommer. Celostno dogajanje tako omogoča morda najpomembnejšo stvar pri širjenju in uveljavljanju visoko tehnološke umetnosti v našem, zaenkrat še dokaj nedojemljivem prostoru za tovrstno komunikacijo. Medsebojno spoznavanje, nadaljnje povezovanje ter mreženje udeležencev in obiskovlacev, so vselej vznemirljive možnosti interakcije pri festivalih.
Letošnji festival se je kljub, ne ravno množičnemu obisku domačih navdušencev uporabe visokih tehnologij odprtega tipa, vtisnil v spomin mnogim meščanom in obiskovalcem naše prestolnice. Dogajanje se je namreč popolnoma razširilo v javni prostor. Že otvoritev večdnevnega dogodka je nakazovala princip brezmejne interaktivnosti in posega v urbani prostor. Na njej so organizatorji po navodilih multi-medijske skupine Graffiti Research Lab uprizorili intervencijo v prostor s pomočjo preproste tehnologije. LED Throwies so namagneteni majhni objekti za svetlobno obarvanje urbanih površin, ki jih akterji ponavadi mečejo v potencialno zanimive železne površine. V Ljubljani so bili tarče uličnih umetnikov predvsem mestni avtobusi.
HAIP je zelo dobro organiziran festival s premišljenim konceptom in odlično izbranimi avtorji. Na njem so se pojavila pomembna imena sodobne visoko tehnološke umetnosti. Poleg omenjene skupine Grafiti Research Lab, ki fizično sicer ni bila prisotna in je svoje akcije zaupala v izvedbo lokalnim organizatorjem, smo lahko videli tudi dunajsko skupino Monochrom, indijsko videastko in režiserko Shaino Anand, japonskega performerja Kentaro Fukuchija, zvočnega guruja Rodriga Derteana iz Peruja, Stefana Doepnerja – enega osrednjih asistentov slavnega Stelarca in nekaj slovenskih avtorjev, kot so Borut Savski, Luka Prinčič, Boštjan Špetič, Slavko Glamočanin in vrsto drugih umetnikov, ki so oblikovali simpatično celoto dejavnih in ustvarjalnih posameznikov.
Nekaj besed o samem festivalu nam je, v konstantno obratujočem središču festivala, podzemni Kiberpipi, zaupal programski vodja projekta HAIP 06, Borut Kumperščak.
Prejšnjo sredo se je torej v Kiberpipi zgodilo odprtje več inštalacij v prostorih Metropola in nekdanje knjigarne Transtrommer. Zagodel nam je impozantni CelloBot, pnevmatski igralec violončela, oziroma robot - glasbenik, ki igra komponirano glasbo in ga je mogoče upravljati tudi v živo. Prav tako je projekt AsTron avstrijske skupine Time's Up temeljil na interaktivnosti, saj igralec dobesedno s celim svojim telesom vstopa v nekakšno bazično videoigro. Vendar pa v tem primeru, razen morebitne tehnološke fascinacije, projekt ni vseboval morebitnih subverzivnih pomenov.
Skupina Monochrom, morda najbolj zveneče ime tokratnega festivala, je pripeljala v Metropol bazičnega robota, specializiranega za pripravo preprostih koktejlov, ki s svojim delovanjem lajša delo gostinskemu osebju in obenem povzroča komunikacijo med človekom in strojem. Omenjeni stroj je nastal v namene vsakoletnega dunajskega festivala Roboexotica. Ta je specializiran predvsem za prezentacijo robotov – barmanov oziroma robotov za delo v gostinstvu. Roboexotica se opira predvsem na simbolno rabo tehnologije, ki ne teži k brezhibnosti, popolni funkcionalnosti in čistosti, ampak se ukvarja z nekakšno javno fikcijo. »Roboti za skoraj vsakogar!« je sporočilo skupine Monochrom, ki se v svetu kopičenja kapitala še vedno sprašuje o boljši družbi z drugačno in pravičnejšo delitvijo dela. Skupina je na svoj način tudi politično dejavna, saj se njeni člani brez zadržkov deklarirajo kot povsem levo usmerjeni.
Danes svetovljanski kolektiv, ustanovljen leta 1993, se ukvarja z mnogimi kulturniškimi in znanstvenimi panogami kot so umetnost, tehnologija, glasba, filozofija in jih prezentira skozi najrazličnejše medije. V svojih delih in publikacijah v veliki meri odraža politični aktivizem, približevanje popularni kulturi in tehnološkim umetnostnim realizacijam. Pojavnost skupine je zelo široka in nepredvidljiva, realizirani projekti včasih delujejo predvsem intuititvno in skorajda vedno interaktivno. Pojavljajo se vprašanja o mnogih delikatnih tematikah človekovega obstoja in delovanja, zaradi česar določena dela veljajo za mejna ali celo ilegalna.
Monochrom svoje multi-medijske mejne projekte predstavlja skoraj po celem svetu. V Vancouvru so izvedli projekt, v katerem so v pol metra globoko luknjo zakopali žive ljudi v krsti, kar je seveda trajalo zgolj deset minut. Znotraj tega so raziskali nekdaj medijsko izpostavljene afere o osebah, ki so bile pokopane žive. Eden odmevnejših je bil vsekakor tudi »Projekt P. G. Thomann«, s katerim so se predstavili na prestižnem umetnostnem bienalu v Sao Paolu leta 2002. Zaradi svojega političnega nazora člani skupine Monochrom niso želeli predstavljati republike Avstrije in njene tedanje desničarske oblastniške struje. Selektor za popotnika na umetnostni festival pa je bila tistega leta Zdenka Badovinac, direktorica ljubljanske Moderne galerije.
Gospod Georg Paul Thomann je retro-avantgardist, ki venomer beži pred preveliko publiciteto, ki nerad odgovarja na vedno neprijetna vprašanja novinarjev, ki ima skrajno bogato biografijo in ki ga nihče še ni videl. Bogat umetniški opus, tedaj 57 - letnega gospoda, je bil podrobno obdelan. Prikazoval je njegov življenljepis z mnogimi reprodukcijami fotografij, slik in skic. Vso to fikcijo je v nekaj mesecih pripravila skupina Monochrom in preslepila mnoge novinarje, teoretike, kritike, menda tudi tiste iz njihove domače Avstrije. Akcija je nazorno pokazala realno stanje in pozicije moči v umetnostnem sistemu in obenem splošno realno sliko trenutno neoliberalno usmerjenega sveta.
Ob otvoritvi robota za mešanje koktejlov, sta v Ljubljano prispela tudi člana skupine Monochrom Anika Kronberger in Daniel Fabry, ki sta spregovorila o skupinskem delu na projektu Roboexotica, o razširjenosti tovrstnih, zaenkrat še zelo nekonvencionalnih in marginalnih umetnostnih praks, ter pomembnosti internetnega medija pri njihovem ustvarjanju. Skupina Monochrom je bila pred nedavnim namreč brez opozorila izločena iz googlovega imenika, kar je morda povezano z nekaterimi njihovimi »moralno« spornimi projekti.
Monochrom je sicer v Ljubljano pripeljal enega svojih lahkotnejših projektov, ki se je v živahnem okolju lokala Metropol izkazal kot zelo avtentičen. Na žalost je imel dokaj improvizirano sestavljen robot težave s funkcioniranjem in je pijačo postregel le redko, pa še to s težavo. Pa vendar, po besedah članov Monochrom, zunanja podoba in uporabnost stroja v umetnosti nista dovolj. Radikalni hedonizem sodobnega človeka in utopično ter koristno avtomatiziranje življenja, ki bi bilo človeštvu v pomoč, prevprašuje družbene odgovornosti osrednjih gonil tehnološkega razvoja. Zaradi avtomatizacije proizvodnje in tehnološkega napredka večina populacije na tem planetu ne žanje pravih sadov razvoja. Ta bi lahko pomagal mnogim življenjem. Informacije, prikazane kot dejstva seveda kažejo ravno obratno - kot da stroji v teku za cenejšo in preprostejšo proizvodnjo nekako nadvladujejo človeka, ki tudi sam po sebi postaja vsebolj avtomatiziran. Razvoj tehnologije nima več nekega utopičnega cilja, ki bi bil gonilo k novim inovacijam in koristnim presežkom, saj je ekonomski modul prerasel vse dosedanje meje pomembnosti.
Festival HAIP dokazuje, da je potencial inovativnosti skrit ravno v mnogih na pol volunterskih poskusih ozaveščanja javnosti, ki ga izvajajo različni umetniki in umetniške skupine ter neprofitni raziskovalni laboratoriji. Mnogi prototipi bi lahko kljub tehnični nedovršenosti pomenili koristno idejno zasnovo za izpeljavo tudi širše uporabnih projektov. Vendar aktiviste in ustvarjalce letošnjega HAIP-a to prav nič ne gane, njihove misli sežejo dlje od ekonomsko preračunljivih dejstev globalnih vodilnih smernic.
Morda nas je letošnji festival Ars Electronica razočaral prav zato, ker je bil zaradi potrebe po večjih finančnih virih, kljub izvrstno zastavljeni tematiki, poražen ravno na področju vsebine in sporočilnosti. Prodor kapitala v tehnološke raziskovalne sfere pač narekuje bolj pragmatično rabo tehnoloških inovacij, ki se hitro sprevržejo v stereotipne videoigrice in brezpomenske tridimenzionalne vizualne prezentacije. Skupina Monochrom, skupina Grafiti Research Lab ali skupina Platoniq, ki skrbi za razmnoževanje in javno distribucijo avtorsko nezaščitene glasbe z licenco Copyleft številnih sodobnih elektronskih izvajalcev, so velike zagovornice različnih umetnostnih pristopov in proste rabe sodobnih tehnologij.
Udeležili smo se tudi delavnice Boruta Savskega, vodilnega ministra Ministrstva za eksperiment, ustanovljenega za raziskovanje in uporabo novih medijev in Stefana Doepnerja, enega izmed ustanoviteljev znamenitega Instituta f18. Na delavnici Amplifikacija in Avtomatizacija, smo telo robota obravnavali kot avtonomno, zaključeno celoto bivanja z lastno zavestjo. Prišli smo namreč do zaključka, da še tako preprost tehnološki izdelek skozi svoje bivanje in delovanje, posledično na neki ravni razvije določeno zavest, kar se sprva kaže subverzivno, vendar pa se sčasoma znotraj lastne logike v matrici svojih odzivov na okolje lahko razvije v kompleksnejše delujoče bitje.
Tako smo na delavnici, skozi refleksijo lastnih izkušenj s tehnologijo v današnjem svetu, kot tudi predvsem skozi refleksijo dela Stefana Doepnerja in Boruta Savskega ugotovili, da že najpreprostejši »neživi« organizem – robot skozi svoje vsakič drugačno, torej originalno delovanje, oblikuje določeno avtonomijo znotraj svojega bivanja. Tako živimo v svetu polnem neke vzporedne zavesti. Vprašanje pa je, ali je ta zavest podobna naši, ali pa, tako kot se je zgodilo v evoluciji človeka, tudi raznorazna ne – živa robotska inteligenca znotraj svoje zavesti nadaljuje lastno avtonomno pot.
Festivalsko dogajanje je torej v nekaj dneh obogatilo prestolnico in vsaj minimalno poseglo v vsakdanji utrip javnega prostora. Programsko nam je festival ponudil mnoge presežke ter ustvaril plodno platformo za razvoj odprte rabe sodobnih tehnologij. Ta pa je omejena na posamezne avtorje, centralizirane in porinjene na obrobje, daleč stran od javnih umetnostnih institucij tudi v slovenskem prostoru.
Irwin je eden izmed redkih elementov na slovenski vizualni sceni, ki je z inteligentno in kvalitetno zasnovanimi projekti presegel slovenski okvir in se uveljavil v tujini. Od samih začetkov se ne zadovoljuje zgolj s pozicijo umetnika. Že leta 1985 je v svojem programu zapisal, da z regulativno matrico retroprincipa analizira zgodovinsko izkušnjo slovenske umetnosti. Pri tem je seveda mogoče pripomniti, da to matrico uspešno uporablja tudi kot orodje samopromocije v svetu umetnosti.
Skupina Irwin je bila ustanovljena leta 1983, leta 1984 pa je bila tudi ena od skupin, ki so sestavile NSK. Dušan Mandič, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek in Borut Vogelnik so leta 1983 prvič razstavljali v Disku FV in v Kapelici. Takrat so delovali v okvirih tako imenovane alternativne umetnosti. Irwin pa je postopoma zasedal vse bolj dominantna mesta v svetu umetnosti. V današnjem trenutku je ime Irwin že »brand«, ki ga sama skupina s pridom izkorišča, nekoliko manj pa se zna z njim okititi slovenski svet umetnosti.
V četrtek, 19. oktobra, se je ob 20. uri v Mali galeriji odprla razstava skupine Irwin z naslovom »Svoji k svojim«. Slabo uro pred tem pa je bila na istem mestu predstavljena tudi prva slovenska monografija iste skupine z naslovom IRWIN RETROPRINCIP, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga in se bo na knjižnih policah znašla v naslednjem mesecu.
Knjiga Irwin Retroprincip ni bila napisana posebej za slovensko tržišče, saj bi to ob njeni nakladi – 500 izvodov - gotovo predstavljalo zgolj velik finančni primanjkljaj za založbo. Slovensko beroči bralci se morajo tako zadovoljiti s prevodom. Resda gre za prevod impresivne zbirke besedil in intervjujev, ki je bila prvič izdana leta 2003 ob razstavi Irwin: Retroprincip 1983-2005 v Berlinu in je obeleževala dvajseto obletnico delovanja Irwina.
Tudi oblikovanje knjige z odlično barvno fotografsko dokumentacijo, ki jo je zagrešil Novi Kolektivizem – verjetno predvsem Irwinovca Roman Uranjek in Milan Mohar - ne predstavlja kakšne posebne novitete. Novi kolektivizem namreč že več let oblikuje kataloge prestižne nekomercialne newyorške galerije P.S.1 in po tem vzorcu je oblikovana tudi dvesto petinosemdeset stranska knjiga/katalog.
V Mali galeriji je razstavljenih šest barvnih fotografij, ki jih je leta 2004 posnel Tomaž Gregorič. Velike vabljivo posnete fotografije prikazujejo rekonstrukcije fotografij akcij, ki jih je v poznih šestdesetih letih izvedla skupina OHO. Rekonstruktor posnetkov je skupina Irwin. Ta – v obliki posameznih članov – zaseda tudi pozicije subjektov na nekaterih fotografijah.
Slovenci nismo pričakali premierne predstavitve fotografij Irwina. Razstava je, preden je pripotovala v ljubljansko Malo galerijo že gostovala v Adelaidi, Sidneyu in Manchestru (2004), Melbournu (2005) in v Dubrovniku. Njen naslov kaže na intenco po identifikaciji s konceptualisti iz poznih šestdesetih OHO. A vendar med dokumentarnimi črno-belimi fotografijami akcij OHO in blestečimi profesionalnimi fotografijami Irwina obstajajo velike razlike.
Fotografija, ki jo je ustvaril OHO, je bila zgolj dokument akcije in tudi njen videz je bil posledično zgolj dokumentaren. Rekonstruirane fotografije, ki jih je naročila skupina Irwin delujejo spektakularno. Pompoznost je dosežena z velikostjo, pa tudi z dodelanostjo fotografije, ki jo je posnel najeti profesionalni fotograf. K spektaklu pripomorejo tudi barvitost ter masivni okvirji v katere so fotografije vpete.
Kontekst nastanka fotografij teh novih fotografij - govorimo pa lahko celo o namenu Irwina - je popolnoma drugačen kot pri v naravo in duhovnost zagledanih OHO iz poznih šestdesetih let. Fotografije kažejo razlike med obdobjema. Hipi miselnost je še omogočala povezavo z naravo in željo po duhovni komunikaciji. Leta 2006 smo v drugem svetu. Narava je popolnoma podrejena kulturi. Irwin odpira druga vprašanja. Vprašanja konstrukcije zgodovine, vprašanja dominacije in podrejanja, vprašanja zmagovalcev in poražencev.
Fotografije OHO so dokumenti akcij nastalih med letoma 1968 in 1970. Njihov nastanek je bil za skupino obrobnega pomena. OHO je raziskoval predvsem »odnose in koncepte, ponazorjene s predmeti,« kakor je v besedilu kataloga Svoji k svojim zapisal Igor Zabel, ki je leta 1994 postavil tudi retrospektivo skupine OHO.
Fotografije Irwina so izvedene s ključno metodo delovanja skupine, z retro-principom. Irwin seže v preteklost, iz nje potegne podobo in jo prestavi v sedanjost. Že s tem premikom se spremeni kontekst. A premik podobe pomeni mnogo več.
Že leta 1985 je Irwin v slikah upodobil štiri izmed akcij skupine OHO in jih izpostavil vplivom narave. Tudi to delo je nosilo ime Svoji k svojim. V letu 1985 je bilo treba na retrospektivo OHO čakati še 9 let. Fenomen OHO je še bival povsem izven dominantnih diskurzov slovenske umetnosti. Takrat je Irwin s svojim delom vzpostavil povezavo s potlačeno linijo slovenske umetnosti, jo z metodo retro-principa spet priklical pred oči javnosti in se z njo identificiral.
Danes se zdi, da je skupina OHO postala prepoznavnejši element slovenske zgodovine umetnosti. Pa vendar – če pogledamo kdo je na pozicijah: pozicijah v šolstvu, pozicijah na ministrstvu, pozicijah v medijih – zmage še zdaleč ni tu. Dominantni diskurz o slovenski umetnosti 20. stoletja vendarle še temelji na eni sami liniji modernizma. In to je linija, ki ne vključuje avantgard in se skorajda ne zmeni za OHO. Irwin je sicer ne zanima preveč, a se mu zaradi njegovega uspeha v tujini ne zmore izogniti.
V slovenskem prostoru primanjkuje relevantnih konstrukcij zgodovine umetnosti 20. stoletja. Pozicija Irwin, ki se v tem procesu ne razume zgolj kot umetnik, ki proizvaja umetniška dela, temveč hkrati tudi kot aktivni soudeleženec pri konstruiranju ene od možnih zgodovin je povsem legitimna. Z razstavo Svoji k svojim Irwin konstruira lastno, pa tudi širšo zgodbo o slovenski umetnosti.
Seveda se ob tem zastavljajo tudi druga vprašanja. Vprašanja dominantne pozicije Irwina glede na drugo dogajanje v polju slovenske sodobne umetnosti. Toda dokler Irwin nadaljuje s preciznim ustvarjanjem vsebinsko in formalno domišljenih umetniških del, dokler v njegovem delu prepoznavamo nesporno kvaliteto, je Irwin upravičen, da se kiti z lastnim perjem.
V območju Art_Area delujemo Maja Smrekar, Petja Grafenauer Krnc in Miha Colner.
Komentarji
komentiraj >>