Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 1. 11. ´06 ob 19.00 (ponovitev 8. 11. ´06 ob 10.00) A HACK AND A HACKSAW: The Way The Wind Blows (Leaf Label, 2006) (2706 bralcev)
Sreda, 1. 11. 2006
barbara



A Hack And A Hacksaw: The Way The wind Blows

Leicesterski poštar Jeremy Barnes, ki je sicer bobnar po profesiji, je točno po letu dni izdal svojo novo plato. Tokrat nič več sam, temveč v ogrodju plate v duetu s praško violinistko Heather Trost, v širših instrumentalnih prilogah in dodatkih pa v značilnem balkanskem oziroma romunskem slogu zabavljaško - pogrebniških Fanfare Ciocarlia. Za nomada, kot je Barnes, vajenega popotovanja in posledično srkanja etnično najbolj raznolikih glasbenih zvrsti in godb, ta ekskurzija ne predstavlja nič novega. Nič nenavadnega pa tudi ni, da vam njegovo plato The Way the Wind Blows serviramo prav na današnji dan, na 1. november. Brez skrbi, danes ne boste deležni le njegove temačne plati. Tako kot vsakič do slej, vas bo Barnes razveseljeval tudi s kakšno vmesno podoknico, katero bodo fantje iz Fanfare Ciocarlia priredili v »fast-forward« burlesko. (v celoti!) ...
* Leicesterski poštar Jeremy Barnes, ki je sicer bobnar po profesiji, je točno po letu dni izdal svojo novo plato. Tokrat nič več sam, temveč v ogrodju plate v duetu s praško violinistko Heather Trost, v širših instrumentalnih prilogah in dodatkih pa v značilnem balkanskem oziroma romunskem slogu zabavljaško-pogrebniških Fanfare Ciocarlia.
Za nomada kot je Barnes, vajenega popotovanja in posledično srkanja etnično najbolj raznolikih glasbenih zvrsti in godb, ta ekskurzija ne predstavlja nič novega.
Nič nenavadnega pa tudi ni, da vam njegovo plato The Way the Wind Blows serviramo prav na današnji dan, na 1. november.
Brez skrbi, danes ne boste deležni le njegove temačne plati. Tako kot vsakič doslej vas bo Barnes razveseljeval tudi s kakšno vmesno podoknico, katero bodo fantje iz Fanfare Ciocarlia priredili v »fast-forward« burlesko.

Barnesovo delo bobnarja v zdaj že gotovo razpadlih Natural Milk Hotel, je daleč od tega, kar počenja v svojih samostojnih izdelkih. Do sedaj jih lahko naštejemo na prste ene roke, a vsak od njih sledi začrtani poti in lahko rečemo, da se plate nadgrajujejo. Po istoimenskem prvencu, kjer je začel raziskovati najbolj elementarne zvoke francoskega ruralnega okolja in kjer so kikirikanje in pasji lajež nadomeščali instrumente, se je njegova fascinacija usmerila na Balkan. Njegova druga plata Darkness at Noon je že globoko segla na balkanski polotok. Tako glasbeno kot tematsko. V tokratni plati The Way the Wind Blows pa se je prestavil na Balkan tudi fizično. S telefonsko številko v žepu se je odpravil v majhno vasico Zece Prajini – kraj sredi Moldavije, kjer domujejo Fanfare Ciocarlia.
Fantje so bili takoj za špil. Postavili so si majhen studio in posneli material. V kraju, kjer so jim kokoši sedle na ramena in črički zapeli še zadnjo nočno uspavanko. Vse to in še več je slišati v ozadju plate The Way the Wind Blows, v katero vas že v prvih taktih pompozno zvabijo saksofoni. Ti okužijo trobente in v ritmu vojaške koračnice ste vrženi v vrtinec, iz katerega se ne morete izviti vse do konca.

Barnes je, kot smo omenili, bobnar; zanimivo pa je, da komade sklada s harmoniko ali klaviaturami. Na odru poprime za vse inštrumente, kdaj celo za vse tri hkrati. In če temu dodamo mehek, a na trenutke tudi vražji zvok violine Heather Trost in 12-članski romski kolektiv nabrušenih trobil, dobimo njegov zadnji izdelek. Rezultat ni nič drugega kot ognjevita plata, mešanica romskega melosa, podkrepljena z udarnimi Barnsovimi bobnarskimi vstopi. Neutrudna karavana zvokov, ki cvrčijo od energije. Komično-tragična plata, kjer vokali niso potrebni. Nekaj novega za Barnesa, ki je v preteklosti čutil potrebo po liričnem izražanju. Tokrat so besede miniaturne mantre. Tako se uvodni komad In the river začne s ponavljajočo mislijo: »May you live every day of your life«. Neke vrste »Carpe Diem« stavek, ki s patosom vabi k proslavljanju življenja. In z istim stavkom se plata tudi zaključi. Vmes imamo krajše duete Barnsa in Trostove, ki s poigravanjem med harmoniko in violino ustvarjata tudi tišje in intimnejše dele. Komad Oporto recimo, spominja na izsek za kakšen film Krzysztofa Kieslowskega. Vmes se pojavljajo še vedno prisotni mariachi ritmi, ki jih s seboj vleče od vsega začetka in so mu očitno zlezli pod kožo.
Plato The Way the Wind Blows bi težko žanrsko uvrstili. Ne gre za klasičen etno žanr. Gre bolj za spoj individualnih občutij vsakega avtorja posebej, združenih v prgišču različnih glasbenih dialektov. Morda tudi zato besede niso potrebne. Naj torej glasba govori svoj jezik, kajti očitno je veter za A Hawk and A Hacksaw zapihal v pravo smer.

pripravila Barbara Prassel


Komentarji
komentiraj >>