Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PRED ČASOM? AVANTGARDE DANES. Dnevi poezije in vina 2006. (4961 bralcev)
Sreda, 6. 9. 2006
petrak




Klikni za veliko sliko:

Klikni za veliko sliko:

Letošnji Dnevi poezije in vina so si za rdečo nit vzeli avantgarde. 23. avgusta je festival vrgel žogico, to je bila predizvedba gledališke predstave, rekonstrukcije kultne predstave gledališča Pupilije Ferkeverk iz leta 1969. Kot rekonstruktor predstave Pupilija papa Pupilo pa Pupilči se je podpisal Emil Hrvatin. Poleg prikaza filma Karpa Godine iz leta 2000 Chubby was here – Šumiju v slovo in mnogih drugih performansov, poetičnih filmov in drugih spremljevalnih dogodkov se je na Medani 2006 zgodila tudi ambiciozno zastavljena in kar zanimivo realizirana okrogla miza. Dražen Dragojević je kot moderator k sodelovanju povabil številne goste, vsi žal niso mogli priti. Aktivni sogovorniki, praktiki Dušan Jovanović, režiser izvorne Pupilije, Andrej Brvar iz skupine 442, Jurij Krpan iz galerije Kapelica, in teoretika Aleš Erjavec s SAZU-ja in Lev Kreft s Filozofske fakultete, so vsak s svojega zornega kota osvetljevali sam pojem avantgarda, razmejevanje med zgodovinskimi in neoavantgardami oz. avantgardami konca 60. let, si nasprotovali, sočasno pa skoraj nevede pletli eno zgodbo z različnimi niansami. Pogovor, napolnjen s spominjanji in tudi teoretskimi držali, se je vrtinčil okrog dveh osi. Prva je, kaj pomenijo avantgarde iz preteklosti danes, druga pa, kaj je sploh, če je sploh kaj lahko, avantgarda danes.


PRED ČASOM? AVANTGARDE DANES. Dnevi poezije in vina 2006.


[TA STRAN JE V OBLIKOVANJU; MANJKA TIPKOPIS ZVOČNIH POSNETKOV IZJAV]


Letošnji Dnevi poezije in vina so si za rdečo nit vzeli avantgarde. 23. avgusta je festival vrgel žogico, to je bila predizvedba gledališke predstave, rekonstrukcije kultne predstave gledališča Pupilije Ferkeverk iz leta 1969. Takrat so v režiji Dušana Jovanovića predstavo izvedli Ivo Svetina, Milan Jesih, Matjaž Kocbek, Dušan Roglja, Barbara Levstik, Tomaž Kralj in drugi Pupilčki. Kot rekonstruktor predstave Pupilija papa Pupilo pa Pupilči se je podpisal Emil Hrvatin. Poleg prikaza filma Karpa Godine iz leta 2000 Chubby was here – Šumiju v slovo in mnogih drugih performansov, poetičnih filmov in drugih spremljevalnih dogodkov se je na Medani 2006 zgodila tudi ambiciozno zastavljena in kar zanimivo realizirana okrogla miza. Dražen Dragojević je kot moderator k sodelovanju povabil številne goste, ki pa so se žal opravičili, ti so: Emil Hrvatin, Goranka Krejačič, Peter Mlakar, Bojana Kunst, Marina Gržinić, Iztok Gaister, Matjaž Hanžek, Milan Jesih, Matjaž Kocbek. Aktivni sogovorniki, praktiki Dušan Jovanović, režiser izvorne Pupilije, Andrej Brvar iz skupine 442, Jurij Krpan iz galerije Kapelica, in teoretika Aleš Erjavec s SAZU-ja in Lev Kreft s Filozofske fakultete, so vsak s svojega zornega kota osvetljevali sam pojem avantgarda, razmejevanje med zgodovinskimi in neoavantgardami oz. avantgardami konca 60. let, si nasprotovali, sočasno pa skoraj nevede pletli eno zgodbo z različnimi niansami. Pogovor, napolnjen s spominjanji in tudi teoretskimi držali, se je vrtinčil okrog dveh osi. Prva je, kaj pomenijo avantgarde iz preteklosti danes, druga pa, kaj je sploh, če je sploh kaj lahko, avantgarda danes.


Za začetek šolsko definirajmo pojem. Po literarnem leksikonu pomeni francoska beseda avantgarda predstražo. To je v literarnem življenju gibanje, ki zavestno teži k prelomu s tradicijo, da bi lahko uvedlo radikalne novosti. To je oznaka, še pravi priročnik, zlasti za moderne literarne smeri po letu 1900, ki jim je cilj revolucija v literaturi, kulturi in socialnem življenju. Aleš Erjavec je podrobneje pojasnil o samem pojmu. [INDEKS 10]


Zdaj pa ta večkrat zlorabljeni pojem postavimo na časovno os. Zgodovinskim avantgardam z začetka 20. stoletja sledijo tako imenovane neoavandarge s konca 60. let in v 70. letih, v 80. pa bi lahko govorili o retroavantgardah. Erjavec, ki je videl predstavo Pipilija v 60. letih in tudi sodobno rekonstrukcijo, označuje gledališče Pupilije Ferkeverk za zelo značilen primer neoavantgarde. Hkrati pa poudarja, da je treba to predstavo gledati v širšem, evropskem, tudi svetovnem kontekstu. Opozoril je tudi na nezavedanje, da je bila zelo ključna postojanka umetniških dogodkov v evropskem prostoru, o tem pa da ne ve veliko ne Evropa, pa tudi mi sami ne. Veliko vemo torej o zgodnjih, klasičnih, zgodovinskih ali historičnih avantgardah, zelo malo pa o neoavantgardah. Ker pa se ob pisanju Tomaža Toporišiča in Igorja Zabela, ki je pisal o OHO-ju, in ob nekaterih drugih neštevilnih projektih, ni veliko raziskovalo obdobja neoavantgard, vidi Erjavec projekt Emila Hrvatina kot korak v pravo smer.


Je avantgarda kot gibanje obtičala v tistem času, ko se je dogajala? Kaj lahko avantgarda ponudi danes? Dušan Jovanović je razmišljal, da predstava Emila Hrvatina, rekonstrukcija ali remake, ni v celoti remake, ker proizvod prinaša tudi neko svojo poetiko, novo dimenzijo. Se pravi, da je arheološki projekt po eni strani, po drugi pa ima svojo nadgradnjo, ki ima svojo specifično govorico. Jovanović je izpostavil razliko med mimesisom in proizvodnjo kot eno ključnih stvari za scenske umetnosti. Torej gre za razliko med mimesisom, med uprizarjanjem sveta, in med njegovo proizvodnjo, proizvodnja sveta, proizvodnja slik, v katerem se svet ne prepoznava, ampak se ustvarja nova vizija, nova utopija, nova resničnost, ki je bodisi intelektualna bodisi temelji na slikah. V scenskih umetnostih je to bistveno, je še poudaril, da se ustvari polje smisla, v katerem pravzaprav funkcionira proizvodnja sveta.


Andrej Brvar, tudi človek prakse, torej akter s konca 60. let, je pogovor zasukal zelo radikalno. Namreč glasno se je vprašal, če je avantgarda danes sploh mogoča. In če je, kakšna je. Zadržan je bil tudi do sodb o avantgardnosti. [INDEKS 13]


Ne pozabimo, da je bil aktivni sogovornik okrogle mize na Dnevih poezije in vina na temo avantgarde tudi veliko ime Galerije Kapelica, Jurij Krpan, ki je radikalnemu stališču tako imenovanega avantgardista s konca 60. let odločno nasprotoval. [INDEKS 49]


Krpan je pojasnil, da treba biti dovolj discipliniran pri opazovanju, saj imamo različne oblike avantgardnosti in različne pakete. Če z današnjega aspekta gledamo zgodovinsko afirmirane poteze, pravi Krpan, gre za neke dogodke, serije dogodkov, ki so vzpostavili in dobili kritiško-teoretsko refleksijo in ki so se zapakirali v en paket in da jih zato lahko zdaj poimenujemo kot avantgarde oz. avantgardna gibanja. Krpan je nadaljeval. [INDEKS 17]


Mimogrede omenjeni uboj kure na odru pri rekonstrukciji Pupilije ni bil cenzuriran, temveč avtocenzuriran zaradi zakona, ki prepoveduje oziroma omejuje uboj živali, in čeprav imamo tudi novopotrjeni zakon, ki prepoveduje npr. masturbiranje v javnosti, za to v predstavi ni bilo preprek. Pri predstavi Gledališča Pupilije Ferkeverk v 60. letih se je prizor uboja kure na odru zgodil, in mnogi vsaj bežni poznavalci dela so med predstavo čakali ... bo ali ne bo. Odločno na strani »naj ne bi bilo«, saj umetniško delo je treba vedno in nujno gledati v časovnem kontekstu, se lahko vprašam: ali ima te vrste dogodek danes enako težo, kot jo je imel leta 1969. Ne najdem argumenta za. V poplavi vseh radikalnih praks, body arta, estetik ekstrema itn. se mi eno od najbolj nakazljivih novih polj kaže nova etičnost, kar je v pogovoru edini izpostavil Andrej Brvar. [INDEKS 41]


Avantgarde se torej pregovorno upirajo instituciji umetnosti. Poskušajo izvesti sestop, razrahljati avtonomijo umetnosti in preiti v prakso, v življenje samo.


Lev Kreft je na okrogli mizi o avantgardah menil, da se je institucija umetnosti bistveno spremenila. To ni institucija več, gledano širše, akademskega kanona, predpisanih postopkov, delovanj itd. Podal je rahlo kritiko Bürgerjevi zgodbi o instituciji umetnosti in avantgardah, saj Bürger pod institucijo umetnosti pravzaprav ne razume tistega, kar je institucija umetnosti v resnici bila. Kreft je nadaljeval, da je bila vedno nacionalna, nacionalistična, čeprav je imela univerzalno humanistično poslanstvo, vendar da se je to univerzalno humanistično poslanstvo vedno realiziralo skozi nacionalno kulturo. In ta napad na nacionalno kulturo je bil v avantgardi še posebej jasen in viden v Srednji in Vzhodni Evropi, je pojasnjeval Kreft, medtem ko je v nekaterih drugih večjih centrih pravzaprav vzpostavljal nacionalno kulturo. Omenil je tudi razcep znotraj historičnih avantgard med nacionalističnimi avantgardami, recimo fašističnimi, in tistimi, ki so izrazito antinacionalistične. [INDEKS 21]


Erjavec je citiral belgijskega raziskovalca, ki pravi, da je avantgarda tisto, kar je postalo tradicija. Avantgarda je uspešna, če postane tradicija. Tista avantgarda, ki ne postane tradicija, je pojasnjeval Erjavec, ni bila uspešna, in zanjo tako rekoč ne vemo in je ne upoštevamo v zgodovinski in vrednostni perspektivi.


Čeprav se je 20. stoletje odvijalo zelo radikalno, še vedno kličemo po neki radikalnosti. Od kot klic po radikalnosti? Kaj zahtevamo, se je spraševal moderator Dragojević. Živijo avantgarde danes kot ene izmed institucij? Pesnik Aleš Šteger. [INDEKS 26]


Brvar je spregovoril tudi o svoji izkušnji v skupini 442 oz. kako je bilo z gledališčem Pupilije Ferkeverk. Sprva se niso doživljali za avantgardiste, nalepko so dobili. [INDEKS 27]


Jovanović je omenil še ustvarjanje tako imenovanega svobodnega ozemlja. Oni so to napravili v Mladinskem teatru, z združevanjem Gleja in Pekarne. Danes se podobno opaža z ustvarjanjem avtonomne cone na Metelkovi. Tako da je zanj avtonomnost še danes pomembna kategorija. Izpostavil je še lakoto po novosti, reciklažo ter upor tradicionalizmu, konservativizmu. Take vrste mišljanje pa se po Jovanovičevem mnenju nenehno vrača in nenehno kliče po novih izzivih, provokacijah, konfronatacijah s svetom, ki ogroža, postavlja pod vprašaj neko novo senzibiliteto, senzibilnost. Avantgarda se mu zdi vendarle zvezana z utopijo.


Krpan je spregovoril obširno o svojih izkušnjah pri delu. Leta 1997 so v Galeriji Kapelica pripravili niz performansov na temo eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz. [INDEKS 30]


Erjavec se je strinjal z Jovanovićem, da je utopični moment avantgard zelo pomemben. Tisto, po čemer se novejše avantgarde razlikujejo, je to, da ni več pogleda v prihodnost, je dodal. V zadnjih 20. letih, v postmoderni dobi, ni več pogleda v prihodnost, je pa namesto tega Življenje. Avantgarde niso nekaj apartnega, avantgarde so nekaj, kar se nenehno dogaja znotraj sfere človeškega življenja. In včasih strahotno zares. Ravno neoavantgarde 60., 70. let in tudi projekti, ki jih poznamo iz Nemčije, je nadaljeval Erjavec, kažejo na to, da umentiki dejansko živijo svojo umentost, čeprav lahko živijo na strahoteno destruktiven način. To je oblika utopičnsoti. Kreft je opomnil, da se pogovarjajo o revolucionarnih tradicijah, in ne o avantgardi. Ravolucionarna tradicija je nekaj najbolj reakcionarnega. In delati iz avantgarde revolucionarno tradicijo, pomeni delati v umentosti nekaj najbolj reakcionarnega, je zaključil Kreft.


Brvar se je vprašal, koliko so slovenska avantgardna gibanja, od Perspektiv dalje, Kataloga in Pupilije, pomagala pri destrukciji komunističnega sistema pri nas, ki je sam sebe tudi imel za avantgardo. Erjavečevo mnenje je bilo, da je le rušila neke družbene tabuje, družbene zamejitve. Tako Jovanović kot Lev Kreft pa se z Erjavcem nista strinjala. Kreft je nakazal s primerom. [INDEKS 36]


Krpan je totalitarizem zares ugledal prvič skozi aktivnosti Laibacha in Neue Slovenische Kunst, ki so po Krpanovem mnenju imeli izjemen vpliv na celo generacijo ali pa kar na nekaj generacij. »S kakšno senzibiliteto so oni detektirali stanje takrat,« je dejal Krpan, »je imelo zame osebno in profesionalno zelo velik vpliv.« Delno strinajnje je podal Erjavec tudi z dodatkom o »tistem času«, ko je tudi recimo pank glasba bila nekaj destruktivnega in subverzivnega. Vztrajal pa je, in pri tem se ni oamjal, da so po njegovem mnenju neoavantgarde 60. let bolj živele v nekem umetniškem getu, v projektih, ki so potekali tudi v Problemih, recimo Kamasutra Andraža Šalamuna. Zdi se mu, da je vse to povzročalo neko averzijo, na neki moralni ravni, a da ni bilo dojeto kot neka politična gesta. Pojasnil je še, da so se nasprotniki neoavantgardnih projektov našli tako na levici kot na desnici. Zanimivo pa je bilo, je ugotavljal Erjavec, da je družba, ki je imela čudne reakcije, bila ista družba, torej sistem, ki je finansiral Probleme in podobne projekte, torej vse je izhajalo z družbeno subvencijo.


Z uporom so avantgarde razpirale prostor, razprle so pogled na različne prostore. Če jim je šlo nekoč za utopijo in upor, jim gre danes bolj za odpor, je poskušal skleniti moderator Dragojević, za kazanje, za napad oz. za naskok, dekonstrukcijo pač, vseh tistih trdnih jeder oz. konsolidiranih pozicij, ki vedno tlačijo zadevo v nek sistem. Aktivne in razvnete goste je povprašal, če se strinjajo, da se avantgarda, čeprav je nastala v določenem trenutku, ta zgodovinski trenutek pa je minil, še vedno bere naprej in da še vedno ohranja svoj naboj, tako kot npr. obdobje klasicizma v literaturi, ki še danes lahko sporoča bralcem.


Jovanovič je opozoril še na udarno moč, predvsem s skupino Laibach, torej na množičnost, ki so jo glasbena gibanja imela, druga polja umetnosti pa nikdar tako izrazito. Ta prodor k novim senzibilitetam, k novim pogledom, k novim življenjskim pogledom ali praksam, se je pravzaprav zgodil v glasbi, z rokenrolom, skozi glasbene forme. Tako je avantgarda dobila najbolj otipljiv in najbolj množičen odmev v vsakdanjem življenju, je sklenil Jovanović. Avantgarda je zmeraj bodična. In težko prevodljiva v nek masovni jezik oz. masovno prepoznavanje. To, kar je danes važno, je sklenjeval Jovanović, je termin »odpor«. Namreč ni več polja utopije, ni več globalne metafore za rešitev česar koli. Je pa polje mišljenja, senzibilitete, je polje, ki v umetnosti nasploh, ne glede na to, ali gre za mejnstrim umetnost ali pa za avantgardo, pravzaprav vendarle lahko stvari problematizira. To se Dušanu Jovanoviću zdi bistveno.


Kreft je jedrnato odgovoril: kaj ostane od avantgarde – umetniška vrednost. [INDEKS 42]


Pa zaključimo s kuratorjem slavne Galerije Kapelica iz Ljubljane. [INDEKS 46]


Okrogli mizi »Pred časom? Avantgarde danes.« je na Dnevih poezije in vina 2006 v Medani sledila Petra Koršič.


Komentarji
komentiraj >>

Re: PRED ČASOM? AVANTGARDE DANES. Dnevi poezije in vina 2006.
rajc [06/05/2010]

a je kšna opcija, najbrž ni neki baš, sam vprašat je treba vseen, če se da dobit kšne te posnetke, k jih tle ni? to bi bla kr zmagica!
odgovori >>