Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BASKOVSKA KNJIŽEVNOST ALI JEŽ SE JE PREBUDIL (4781 bralcev)
Sreda, 25. 10. 2006
petrak



Klikni za veliko sliko: »Pišem v čudnem jeziku.
[...] Jezik neznatnega naroda,
jezik dežele, ki je ni moč videti na zemljevidu,
nikoli ni stopil na dvorne vrtove
niti na marmor vladnih stavb;
v štirih stoletjih ni dal več kot stotino knjig:
prvo leta 1545; najpomembnejšo leta 1643;
Novo zavezo, kalvinistično, leta 1571;
Biblijo v celoti, katoliško, tam okrog leta 1860.
Sen je bil dolg, knjižnica bore majhna.
A v dvajsetem stoletju se jež prebudi.«

Bernardo Atxaga



BASKOVSKA KNJIŽEVNOST ali Jež se je prebudil


»Pišem v čudnem jeziku.
[...] Da se je rodil, pravijo, v dobi megalitov,
da je preživel, trmast jezik, da se je umikal,
se skrival kot jež na tem kraju,
ki ga zdaj prav zaradi njega
marsikateri imenujejo Baskija ali Euskal Herria.
[...] Jezik neznatnega naroda,
jezik dežele, ki je ni moč videti na zemljevidu,
nikoli ni stopil na dvorne vrtove
niti na marmor vladnih stavb;
v štirih stoletjih ni dal več kot stotino knjig:
prvo leta 1545; najpomembnejšo leta 1643;
Novo zavezo, kalvinistično, leta 1571;
Biblijo v celoti, katoliško, tam okrog leta 1860.
Sen je bil dolg, knjižnica bore majhna.
A v dvajsetem stoletju se jež prebudi.«


Slikovito, s prispodobo ježa, in faktografsko podprto je položaj baskovske književnosti in kulture prikazal leta 1996 Bernardo Atxaga v pesmi Nova Etiopija. Tako kot večina nacionalnih književnosti se tudi baskovska književnost utemeljuje na jeziku. Baskovska književnost torej zajema korpus besedil, ki so napisana v baskovščini.


Baske povprečen Slovenec najprej poveže z ETO. Baskovsko književnost pa od leta 1998, ko je slovenski knjižni trg dobil prvi prevod svetovno znanega baskovskega avtorja, z imenom Baska Bernarda Atxage. Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, je letos priskrbela že tretji prevod Atxage, ki je kot prvi baskovski pisatelj dobil špansko državno nagrado za literaturo, prejel je špansko nagrado kritike, baskovsko literarno nagrado, bil je med finalisti za evropsko literarno nagrado European Literary Award, Axtagova dela so prevedena v več kot dvajset različnih jezikov. Atxagovi obiski Slovenije, pregovorna podobnost med Slovenci in Baski ter knjižnična izposoja letos prevedenega romana Harmonikarjev sin dajejo slutiti, da Slovenci poznamo Baske tudi po književnosti. Razlog več za poglobitev stikov je tudi Antologija sodobne baskovske književnosti, naslovljena Etzikoak, ki jo je v novonastali zbirki Antologije Vilenice letos izdalo Društvo slovenskih pisateljev. Antologijski izbor in prevod Marjete Drobnič in Marjete Prelesnik Drozg je poleg knjige zaživel tudi na letošnjem mednarodnem literarnem festivalu Vilenica. Ne le da so Slovenijo obiskali pesniki, ki so javno prebrali v baskovščini nekaj svojih pesmi, Vilenica je organizirala tudi okroglo mizo, na kateri so poznavalci poglobljeno razpravljali o položaju baskovske književnosti kot kulture na sploh.


Antologija oziroma izbor štirinajstih baskovskih avtorjev je podprt s predstavitvijo avtorjev ter spremnim esejem literarne zgodovinarke Mari Jose Olaziregi. Vileniška skrb za obrobne, manjšinske, slabo poznane in na različne načine zapostavljene književne tradicije se je z letošnjo novostjo, izidom antologije, izkazala za pohvalno.


Prvi začetki baskovske književnosti segajo v leto 1545 s pesmarico Linguae Vasconum Primitiae B. Etxepare. Do leta 1879 je bera le sto ena knjiga, od tega le štiri lahko uvrstimo med literaturo. Tako označena zapoznela književnost, kot baskovska nedvomno je, ni imela ugodnih socilano-zgodovinskih pogojev za razvoj, razvoj književnosti pa je bil povezan s preobrati jezika euskere, baskovščine. Čas nastanka euskere, še predindoevropskega jezika, je neznan, gre za najstarejši zahodnoevropski jezik. Čeprav se mnogi Baski identificirajo kot Baski, vseh teh je tri milijone, obenem pa mnogi ne govorijo baskovsko, je presenetljiv podatek, da ta jezik govori in v njem čuti le sedemsto tisoč govorcev, tako imenovanih euskaldunes, torej tistih ljudi, ki živijo na obeh straneh Pirenejev.


Baski, kot vsem znano, nimajo svoje države, položaj prebivalcev Baskije v Franciji pa se zelo razlikuje od španskega. V francoski Baskiji euskera, baskovščina, nima statusa uradnega jezika, v obeh avtonomnih pokrajinah v Španiji pa je euskera po potrditvi španske ustave iz leta 1978 poleg španščine uradni jezik. Vzpostavitev dvojezičnih modelov izobraževanja in subvencij za izdajanje v baskovščini prinaša predvidljive posledice: baskovski literarni sistem je bolj dinamičen in močnejši v španskem delu Baskije.


Jež se brani tako, da se skrije v klobčič z bodicami. V uvodu posredovana Atxagova prispodoba ježa, ki je dolgo otrpel ždel in se mu je v dvajsetem stoletju uspelo prebuditi, povzema baskovsko zgodovino. Po drugi karlistični vojni, ki je trajala med letoma 1873 in 1876 in ji je sledila izguba posebnih pravic, se je začel tako imenovani preporod baskovske književnosti. S Sabinom Arano se postavijo osnove baskovskega nacionalizma, ki močno vplivajo na baskovsko književnost prve tretjine dvajsetega stoletja. Zaradi nacionalistične ideologije je imelo literarno ustvarjanje prvih desetletij dvajsetega stoletja, drugod je bil to čas evropskega modernizma, neliterarne cilje. Iz generacije 1930 sta bila dva pesnika izjemi, to sta bila Lizardi in Lauaxete, ki sta skušala raziskati izrazne možnosti s postsimbolistično poetiko. Šele leta 1950 je baskovska književnost z Jonom Mirandejem in Gabrielom Arestijem vstopila v sodobnost. Vmes je bil čas po španski državljanski vojni, čas cenzure, zatiranja baskovskega jezika. Po mnenju poznavalke, literarne zgodovinarke Mari Jose Olaziregi je bila povojna generacija ena najpomembnejših v baskovski književnosti zato, ker je dobila kontinuiteto. Najbolj razširjena literarna zvrst je bila poezija. Leturijev skriti dnevnik Alvareza Enparantza, objavljen leta 1957, velja za prvi baskovski sodobni roman. Nova generacija piscev se je zavzemala, da bi naposled le začela prevladovati estetska vloga književnosti.


Jon Mirande, ki je živel med letoma 1925 in 1972, je bil poliglot in se je dvajset let metodično učil euskere. V njegovi poeziji, ki je prelomila s dotedanjim pritajenim verskim duhom, in prozi je najti mnoge sledi branja filozofov in književnikov ter kulturne reference. Mirandejev psihološki roman Varovanka iz leta 1970 velja za nekakšno baskovsko različico Nabokove Lolite. »Čeprav je roman literarno gledano precej tradicionalen,« meni Olaziregijeva, »pa dajeta intenzivnost izraženih čustev in plastični opis dogajanja zgodbi napetost in moč, ki je bila do tedaj v kontekstu baskovskega romana nepoznana.«


Najpomembnejši in najbolj poznan pesnik druge polovice dvajsetega stoletja je Gabriel Aresti, ki je živel med letoma 1933 in 1975. pesnik, pisatelje, založnik, prevajalec in jezikoslovec je vplival na kasnejše generacije. Njegovo prvo pesniško zbirko Uhan spodaj iz leta 1960 zaznamujeta simbolizem in eliotovska občutljivost. Poetski razvoj v socialno poezijo pa je Arestijeve verze popeljal do številnih baskovskih bralcev in jim jih približal. Za mejnik v baskovski književnosti velja zbirka Kamen in ljudstvo iz leta 1964. Te pesmi, napisane v prostem verzu, so umeščene v urbano okolje, mnoge tudi prevedene v številne jezike. Bralce so osvojile z levičarskim humanizmom, preprostim, neposrednim jezikom in jasnim sporočilom. Leta 1967 je sledila zbirka Baskovski kamen, leta 1971 pa To ljudstvo iz kamna.


V šestdesetih letih sledi industrijski in ekonomski razvoj, krepitev baskovskega šolstva, poenotenje ueskere, velika politična angažiranost proti Francovemu režimu, ki je cenzuriral vsakršno kulturno aktivnost v euskeri, opismenjevanje ljudi v baskovskem jeziku. Španska demokracija se začne leta 1975. To pa prinese spremembe tudi v baskovskem literarnem sistemu. Ne spremenijo se drastično literarne paradigme, temveč se šele vzpostavijo objektivni pogoji, da se začne institucionalizacija baskovske književnosti v celoti razvijati kot avtonomna dejavnost. Na baskovskem ozemlju je okoli sto založb, letno izide tisoč petsto naslovov, pisateljev je okrog tristo, od tega je le deset odstotkov žensk. Od leta 1981 je mogoč univerzitetni študij baskovskega jezika in književnosti. Mnogi v antologiji Etziokoak predstavljeni avtorji so se izobraževali prav na področju baskovske književnosti. Prav domoznanski študij omogoča trdno akademsko kritiko in novejše generacije raziskovalcev. Društvo pisateljev v baskovskem jeziku nastane leta 1982, leta 1987 pa Društvo prevajalcev, lektorjev in tolmačev v baskovskem jeziku. Od leta 1965 je v Durangu vsakoletni knjižni sejem. V porastu medijske, založniške in akademske infrastrukture baskovska književnost intenzivno dela na iskanju novih bralcev. Prav s tem namenom so pred kratkim nastale nekatere spletne strani, med drugim Portal baskovske književnosti in Portal baskovske poezije.


Baskovsko književnost sredi sedemdesetih let zaznamuje eklekticizem. Roman pripoveduje in opušča eksperimentiranje, ki je bilo v modi do konca sedemdesetih let. V začetku osemdesetih let pa doživi svoj vrhunec baskovska sodobna kratka proza. Arestijeve socialne pesmi v sedemdesetih zamenja izbruh različnih poetik, od eksistencialnega tona do približevanja postsimbolizmu. Pesniki pa se niso odpovedali tudi novi avantgardi. Olaziregijeva ugotavlja, da je konec sedemdesetih let poezija zaznamovana z raznovrstnimi pesniškimi tipologijami. Pomembno vlogo sta v tem času igrala Bernardo Atxaga in Joseba Sarrionandia. Oba sta bila vključena v skupino POTT, kar pomeni Polomija. POTT je književnosti vrnil avtonomijo, »izzivalno in prenoviteljsko držo avantgarde je vzel za svojo in verjel v moč vpliva na literarno institucijo«. Šlo je za to, da bi umetnost približali življenju, da bi vzpostavili nov odnos med umetnostjo in svetom.


Atxagova zbirka Etiopija iz leta 1978 je pomembno zaznamovala baskovsko pesniško pokrajino, ki je tedaj zacvetela s pojavom novih literarnih revij, kjer so se lahko predstavljali avtorji. Etiopija je kolaž pripovedi in pesmi, povezan v krožno zgodbo. Zbirka odseva po mnenju poznavalcev naveličanost, ki je vladala ob koncu moderne dobe. Osvobojen baročnih oblik in prevladujočega dramatizma je Axtaga v zbirki Pesmi in Hibridi iz leta 1990 postal tako rekoč izvirnejši, poskušal je priti do osnovnega bistva poezije. Pristranski in klišejski jezik je prevetril z dadaizmom, s primitivnim in elementi otroškosti. Od tedaj vladata v njegovem pisanju Nežnost in Humor. V pesniškem ustvarjanju se želi oddaljiti od vsakega elitizma. Tako je baskovska poezija, zahvaljujoč Axtagi, doživela svojevrstno revolucijo. Podoben vpliv tega znanega Baska pa prepoznava Olaziregijeva tudi v kratki prozi. Svetovno znani pisec je postal s knjigo Obabakoak iz leta 1988, za katero je dobil špansko državno literarno nagrado.


Ustvarjalna pot Baska Sarrionandie poleg tradicionalnih žanrov zajema tudi hibridne, eksperimentalne tekste med esejem in fantastiko, ki predstavljajo nov koncept v literaturi. Njegova proza je lirična, s fantastičnimi elementi in aluzijami na legende in folkloro. Prav Sarrionanda in Axtaga sta avtorja, ki sta imela največji vpliv na zadnje pesniške generacije. Izdaja poezije se je v devetdesetih zmanjšala, deset na leto, približno, kljub temu pa je po poznavalčinem mnenju sodobna baskovska poezija pestra paleta kulturoloških idej, intimnega simbolizma, prenovljene avantgarde oziroma poezija, ki pristane v vsakdanjem in nanj prisega. Zanimivejši glasovi baskovske književnosti v tem trenutku so: Rikardo Arregi, Miren Agur Meabe in Igor Estankona ter Harkaitz Cano in Kirmen Uribe, ki bosta kasneje tudi kratko predstavljena.


Za predah ob pregledu baskovkse književnosti prisluhnimo znanemu piscu. Bernardo Atxaga je dejal: »Na prvi pogled se morda komu zdi absurdno pisati v jeziku, ki ima tako malo govorcev. Meni nikakor! Maloštevilni narodi, kot smo Baski ali kot ste vi, Slovenci, se moramo zavedati, da imamo ogromno prednost, smo močnejši. Tudi manjše živali lažje preživijo: če konja vržeš iz desetega nadstropja, ne preživi, mravlja pa ... Pisati, objavljati in prodreti do bralcev je za nas veliko lažja naloga! V Sloveniji ali v Baskiji je lažje promovirati knjigo od mesta do mesta, v Madridu se vsak dan vrstijo promocije in kulturno dogajanje je pestro, že nasičeno. V Baskiji na literarna branja prihaja več ljudi kot v Madridu. Ko edini časopis, ki izhaja v baskovskem jeziku, objavi novico, da je izšla nova knjiga baskovskega pisatelja, so potenciali bralci o tem hitro obveščeni. Na leto pa v baskovskem jeziku izide kar dvesto do dvesto petdeset leposlovnih del.«


»Iščem resnico. In literatura je prostor, ki dopušča, da poiščeš in pokažeš ekstremne točke, je prostor z manj cenzure, ki ljudem lahko pomaga živeti. Kot pisatelj večkrat občutim, da tla pod mojimi nogami izginjajo, da čutim strah ... Moja tabu tema je mučenje. Mislim, da o mučenju v taki obliki ni upal spregovoriti noben španski avtor. Tudi jaz si ne upam, ker pa poznam ta problem, te podobe mučenja, od blizu, ne morem molčati. Ne želim, ampak vseeno moram pisati o tem. Pred leti so me povabili v Asturijo, v špansko mesto Oviedo, na konferenco, ki je obravnavala tabu teme v literaturi. Pričakovali so verjetno predavanje v zvezi s spolnostjo ali incestom, jaz pa sem jim postregel s pričevanji o strašnem mučenju in mučencih. In konferenca je bila zaradi moje teme izredno mučna, vzdušje na njej napeto, poslušalci zgroženi, tudi sam sem se skoraj onesvestil. Resnica je grozljiva, sprava ni možna, a potrebno je sobivanje, strpnost,« meni baskovski pisatelj Bernardo Atxaga.



»Ljudje, ki delajo na strehah

Ti ljudje, ki jih, četudi so v tvoji beležnici,
ne prepoznaš.
Vse te številke in imena, ki so ti tuja,
čeprav bi si jih rad zapomnil.

Oni, ljudje, ki delajo na strehah,
ne bodo tega nikoli priznali, a poznajo
barvo neba.
Vedo, da nad pticami ni modro.
Ljudje, ki delajo na strehah, ti ljudje
imajo pravo vrtoglavico.
Ljudje, ki delajo na strehah, ne bi mogli delati
v nočnem baru ali med štirimi kavarniškimi stenami.
Po kretnji, ki jo narišejo v zrak,
ko posumijo, da se strešnik maje,
zaslutimo, da bi lahko prav kmalu postali
neodločni profesorji tanga.

Ljudje, ki delajo na strehah, sovražijo
polne ure, izogibajo se gneči,
kakor da bi množica, avtobusi, vonj po levkemiji
ali beseda preveč bili krivi za odvečno težo,
ki svet počasi strmoglavlja
skozi razpoke v blatu.

Ljudje, ki delajo na strehah, gredo ven v zgodnjem jutru
in ne zaupajo praznim ulicam.
V notranjosti njihovih oči avenije niso trdne.
In še takrat, ko si upajo spustiti se
s pločnika in stopiti na zebro,
najprej z nogo
preverijo trdnost asfalta
v strahu, da bi ledena reka
lahko počila pod njihovimi stopali.«


Pesem Harkaitza Cana z naslovom Ljudje, ki delajo na strehah, ki smo jo pravkar slišali, je v slovenščino prevedla Marjeta Prelesnik Drozg. Harkaitz Cano je pesnik, ki prihaja iz Španije, iz Baskije. Leta 1975 se je rodil v Oriu. Študiral je pravo, vendar ne dela v tem poklicu. Pisati je začel zelo zgodaj, pri osemnajstih mu izide že prva pesniška zbirka z naslovom Kakor dim v spuščeni megli. Leta 2001 je objavil drugo pesniško zbirko, Nekdo hodi po požarnih stopnicah, s katero se je prebil med vodilne pesnike mlajše generacije. Ob literarnem ustvarjanju piše še za baskovske časopise, scenarije za radio in televizijo ter ustvarja stipe. Njegova ljubezen do glasbe je izpričana tudi v proznih tekstih. Cano je namreč ne le priznani pesnik, temveč tudi pisatelj. Ritem jazza in bluesa izstopa v romanih Temni jazz iz leta 1996, Pokrajinski blues iz leta 1999 in v kroniki Zajtrk na klavirju, ki nastane leta 2000. Harkaitz Cano se je opredelil za zafrustiranega trobentača, najraje pa da ima kratke zgodbe. Za kratko zgodbo Zimski krogi je leta 2005 prejel nagrado kritike.


V zadnjem desetletju so v baskovščino prevedli veliko tujih avtorjev, prevajanje baskovskih avtorjev v tuje jezike pa živi dobrih deset let. Literarna zgodovinarka Olaziregi izpostavlja nujnost v skrbi za prepoznavnost baskovskih avtorjev zunaj domovine. Promocija avtorjev majhnih skupnosti pa ima podobno usodo: po izidu knjige založba pusti avtorja v milosti in nemilosti svoje lastne iznajdljivosti. Organizirano društvo baskovskih pisateljev pa gotovo prispeva k prepoznavnosti baskovske književnosti. Četudi bi z vidika novejših, liberalnejših in od tradicije umaknjenih pristopov baskovsko književnost lahko tolmačili drugače, baskovska književnost zajema le korpus besedil, napisanih v baskovščini. Ta književnost temelji na jeziku, saj ravno pisatelji prispevajo k poenotenju euskere od sedemdesetih let dalje, kar je za narod, ki nima svoje države še toliko bolj razumljivo. Mnogi Baski pišejo v kastilščini, francoščini, tudi angleščini. Pesnik Rikardo Arregi je pojasnil, da gre največkrat za osebne razloge. Eden od njih je nedvomno ta, da je pisanje v baskovščini finančno manj donosno. Le sedem odstotkov baskovskih pisateljev se s pisanjem tudi preživlja. Lažje je uspeti v tujini, biti prevajan in prepoznan, če ustvarjaš v španskem kot pa v baskovskem jeziku. Ker je center Madrid, tam pa so le baskovski bari, ni pa knjigarne z baskovsko književnostjo, pomeni za ustvarjalca, ki piše v baskovščini, ostajanje na robu, je pojasnil predstavnik društva baskovskih pisateljev Juan Ramon Makuso. Proti morebitnim pričakovanjem v baskovskem pripovedništvu, ki prednjači med zvrstmi, do devetdesetih let ni veliko zapisanega o politični situaciji, o terorističnih podvigih ETE, najverjetneje prav zato, ker so o teh dogodkih preveč pisali mediji. Pisatelji so se po mnenju Olaziregijeve osredinjali na notranji svet.


Pesem Kirmena Uribeja Prijatelj, Otroška pesem, v prevodu Marjete Drobnič:

Prijatelj

Imam prijatelja, ki ga sovražim.
Če hočem splezati na drevo,
mi pravi: »ne, ne, bolje, da ne,
padel boš dol.«

Imam prijatelja, ki ga sovražim.
Če hočem brcati žogo,
mi pravi: »ne, ne, bolje, da ne,
gol ti bodo dali med nogami.«

Imam prijatelja, ki ga sovražim.
Če hočem plesati s punco, ki mi ugaja,
mi pravi: »ne, ne, bolje, da ne,
ti njej nisi všeč.«

Imam prijatelja, ki ga sovražim.
Če hočem poljubiti mlajšega bratca,
mi pravi: »ne, ne, bolje, da ne,
zbudil ga boš.«

Imam prijatelja, ki ga sovražim.
Ime mu je Sramežljivost.
Ponoči mu pravim: »ne, ne, res ne,
jutri se ne bom menil zate.«


Baskovski pesnik Kirmen Uribe se je rodil leta 1970. Piše predvsem pesmi in knjige za otroke in mladino. Je tudi prevajalec. V baskovski jezik je med drugim prevedel pesmi Raymonda Carverja, Sylvie Plath in Wisławe Szymborske. Ustvarja tudi multudisciplinarne projekte, pri katerih se poezija spaja z glasbo, videom in likovnimi umetnostmi. Sodeluje na mednarodnih pesniških festivalih, objavlja v uglednih revijah in časopisih tudi po svetu. Za prvenec, Dotlej mi daj roko, izšel leta 2001, je prejel državno nagrado kritike za književnost v baskovskem jeziku. Leta 2003 je objavil tudi knjigo-ploščo, ki je nastala v sodelovanju z baskovskimi glasbeniki in likovnikom in nosi naslov Prestar, premajhen morda. Način zrenja. Too old, too small, maybe.


Oddajo o baskovskem literarnem sistemu je pripravila Petra Koršič.




Komentarji
komentiraj >>