Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ruska sodobna proza tretjič: Ljudmila Ulicka (4258 bralcev)
Nedelja, 5. 11. 2006
kristinas



Toma je odmaknila vstran smrdljivo pregrinjalo – ženska je ležala na rdeči rjuhi. Tanja ni takoj videla, da je to kri.
»Prvo pomoč je potrebno poklicati.« je odločno rekla Tanja.
»Ne dovoli je klicati.« je zašepetala Toma.
»Pa to je kri, saj krvavi!« se je začudila Tanja.
»No ja, krvavi. Izdrgnila se je.« je pojasnila Toma. In ne povsem prepričana, da jo je Tanja prav razumela, pojasnila znova: »Samce si vozi domov, pa se je izdrgnila.«

Ruska sodobna proza tretjič, odlomek iz romana Primer Kukocki pisateljice Ljudmile Ulicke, v oddaji Tu pa tam v nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.
Interpretacija: Katja, Tjaša, Rok
Prevod: Andreja Kalc
Spremna beseda: Andreja Kalc


Poseben literarni tok poleg postmodernizma v ruski literaturi devetdesetih let dvajsetega stoletja predstavlja svojstveno nadaljevanje tradicije klasičnega ruskega realizma devetnajstega stoletja. S svojimi romani, ki jih sodobna literarna zgodovina razvršča v žanr družinskega romana, spada poleg Valerija Ishakova, Aleksandra Melihova, Olge Slavnikove in Aleksandre Marinine tudi Ljudmila Ulicka. Za ta žanr naj bi bili romani Ulicke še posebno reprezentativni. Roman, katerega odlomek predstavljamo danes, je izhajal leta 2000 v revijalni objavi pod naslovom Potovanje na sedmo stran svetlobe in ni dobil samo ruskega bukerja leta 2001, pač pa se lahko pohvali tudi s širokim bralskim krogom.

Osrednji junak romana je Pavel Aleksejevič Kukocki, profesor ginekolog , ki se v povojni Sovjetski zvezi zavzema za uzakonjenje prepovedanih splavov in rešuje življenja nesrečnih žrtev. Obdarjen pa je tudi s posebno obliko nadčutnega vida, saj lahko gleda skozi človeško kožo v notranje organe. Ulicka postreže bralcu z natančnimi in nemalokrat grobimi naturalističnimi opisi ginekoloških operacij ter krvavih posledic kriminalnih splavov. Vendar žensko telo s pretanjeno poetičnostjo dvigne nad golo fiziologijo, pri čemer ji uspe izjemna metafora ženske skrivnosti ter življenja samega, ali kot zapiše Ulicka: »Pavel Aleksejevič je desetletja proučeval en in isti objekt, odstiral je bledo vratno krilo z levo orokavičeno roko, vstavljal zrcalce na upognjenem držalu ter osredotočeno gledal v brezdanjo odprtino sveta. Od tod je prišlo vse, kar je živega, to so bila avtentična oltarna vrata večnosti, o čemer vsekakor niso razmišljale vse te deklice, tetke, babice, dame, ko so pred njim zaupljivo razširjale notranjo stran stegen. In nesmrtnost, in večnost, in svoboda – vse je bilo povezano s to odprtino, v katero se je vse udrlo, vključno z Marxom, ki ga Pavel Aleksejevič nikoli ni zmogel prebrati, ter Freudom z njegovimi genialnimi in lažnivimi teorijami, pa tudi on sam, stari doktor, ki je jemal in jemal v svoje roke stotine, tisoče, neskončen potok mokrih, orošenih bitij.«



Komentarji
komentiraj >>