Toma je odmaknila vstran smrdljivo pregrinjalo – ženska je ležala na rdeči rjuhi. Tanja ni takoj videla, da je to kri. Poseben literarni tok poleg postmodernizma v ruski literaturi devetdesetih let dvajsetega stoletja predstavlja svojstveno nadaljevanje tradicije klasičnega ruskega realizma devetnajstega stoletja. S svojimi romani, ki jih sodobna literarna zgodovina razvršča v žanr družinskega romana, spada poleg Valerija Ishakova, Aleksandra Melihova, Olge Slavnikove in Aleksandre Marinine tudi Ljudmila Ulicka. Za ta žanr naj bi bili romani Ulicke še posebno reprezentativni. Roman, katerega odlomek predstavljamo danes, je izhajal leta 2000 v revijalni objavi pod naslovom Potovanje na sedmo stran svetlobe in ni dobil samo ruskega bukerja leta 2001, pač pa se lahko pohvali tudi s širokim bralskim krogom.
Osrednji junak romana je Pavel Aleksejevič Kukocki, profesor ginekolog , ki se v povojni Sovjetski zvezi zavzema za uzakonjenje prepovedanih splavov in rešuje življenja nesrečnih žrtev. Obdarjen pa je tudi s posebno obliko nadčutnega vida, saj lahko gleda skozi človeško kožo v notranje organe. Ulicka postreže bralcu z natančnimi in nemalokrat grobimi naturalističnimi opisi ginekoloških operacij ter krvavih posledic kriminalnih splavov. Vendar žensko telo s pretanjeno poetičnostjo dvigne nad golo fiziologijo, pri čemer ji uspe izjemna metafora ženske skrivnosti ter življenja samega, ali kot zapiše Ulicka: »Pavel Aleksejevič je desetletja proučeval en in isti objekt, odstiral je bledo vratno krilo z levo orokavičeno roko, vstavljal zrcalce na upognjenem držalu ter osredotočeno gledal v brezdanjo odprtino sveta. Od tod je prišlo vse, kar je živega, to so bila avtentična oltarna vrata večnosti, o čemer vsekakor niso razmišljale vse te deklice, tetke, babice, dame, ko so pred njim zaupljivo razširjale notranjo stran stegen. In nesmrtnost, in večnost, in svoboda – vse je bilo povezano s to odprtino, v katero se je vse udrlo, vključno z Marxom, ki ga Pavel Aleksejevič nikoli ni zmogel prebrati, ter Freudom z njegovimi genialnimi in lažnivimi teorijami, pa tudi on sam, stari doktor, ki je jemal in jemal v svoje roke stotine, tisoče, neskončen potok mokrih, orošenih bitij.«