Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
17.12. 2002 (3638 bralcev)
Torek, 17. 12. 2002
tomazza



... iraška opozicija v Londonu do deklaracije o post-huseinski demokratizaciji države...
... v Oslu nova donatorska konferenca za Afganistan ...
... Pentagon razglasil mobilizacijo narodne garde in rezervistov...
... podpis mirovnega sporazuma v Demokratični republiki Kongo...
... schnell kurs domače državnozborske demokracije ....

Današnji Off je prišel izpod prstov Tomaža Z.

Še vedno zapriseženi vrhovni poveljnik domačega obrambnega ponosa, se kar noče in noče posloviti. Predsednikovanju Milana Kučana pa so šteti dnevi, saj naj bi ga s slovesno prisego na mestu, ki ga je Milan povsem demokratično zasedal zadnje desetletje, 23. decembra vendarle končno že zamenjal premierskega položaja naveličani Janez Drnovšek. Toda Milan je prav tako kot njegov naslednik predvsem poklicni politik. Tako si je - le 5 dni, preden se bo s tako mile mu predsedniške funkcije majhnega očeta še manjšega naroda vsaj začasno poslovil - izvolil še zadnjič izkazovati vse poveljniške časti, ki mu s strani slovenskega vojaškega ustroja pritičejo.

Da, predsednik republike Milan Kučan je kot vrhovni poveljnik obrambnih sil danes še zadnjič obiskal obrambno ministrstvo in Slovensko vojsko. Z izkazanimi vojaškimi častmi je bil naš vrhovni poveljnik po srečanju zadovoljen. Vrag pa mu ni dal mira, da ne bi pristavil še kakšnega - vstopu domovine v NATO namenjenega - pozitivističnega stališča. Domačim militaristom so se oči tako zasvetile, ko je smrtno resno pribil, da je povsem nedopustno, da se skladnost njihovih proračunskih ravnanj ne giblje z njihovimi vojaškimi načelnimi opredelitvami.


Poslušate do nadaljne proračunske militarizacije domovine sovražen off program Radia Študent!

Svoj lonček k ameriškemu rožljanju z orožjem v Perzijskem zalivu, so se odločili pristaviti tudi v tako imenovani iraški opoziciji izbrancev, ki se jim je tako ali drugače uspelo izmuzniti iz objema iraškega režima in pobegniti na tuje. Kakih 350 delegatov 50-ih opozicijskih skupin, ki trenutno uživajo predvsem finančno naklonjenost zahodnega sveta, je tako včeraj ponoči le nekako združilo stališča in oblikovalo ter sprejelo svojo politično deklaracijo o smernicah delovanja po padcu Sadama Huseina. V njej pozivajo k preoblikovanju Iraka v federalno demokratično državo, kakopak brez orožja za množično uničevanje.


Vse korporativne tiskovne agencije tako vzneseno poročajo, da deklaracija predvideva oblikovanje demokratične, pluralistične in zvezne države, ki bo odpravila posledice več desetletne represivne in teroristične prakse režima Sadama Huseina, vključno s preganjanjem šiitskih muslimanov in etničnim čiščenjem kurdskega prebivalstva. Kaj na to porečejo v Združenih državah Amerike, ki so v imenu lastne ambicije polastiti se iraških zalog surove nafte po-sadamovem Iraku že predvideli usodo vojaškega protektorata in mu iz lastnih generalskih vrst že določili tudi bodočega vojaškega poveljnika, pa še ni znano.


Ameriški zunanjepolitični uspehi vzpostavljanja mednarodnih ali enonarodnih protektoratov so vseeno tudi nekoliko dvomljivi. Kljub visokoletečim obljubam, ki so se jih na prvi donatorski konferenci za Afghanistan v Tokiju naposlušali predvsem z lastnimi silami Talibov osvobojeni afganistanski plemenski glavarji, je umanjkalo konkretno finančno navdušenje držav donatork, ki so združene v Skupino za podporo Afganistanu. Ta skupina držav, ki združuje 15 držav in Evropsko unijo, pa ne namerava kar tako odnehati. Zato bodo danes poskus zagotavljanja konkretne finančne pomoči Afganistanu, v katerem je še vedno najdonosnejši posel pridelovanje maka, ponovili na drugi donatorski konferenci v Oslu.


Vajo pa so ponovili tudi v južnoafriški Pretoriji, kjer so različne strani, vpletene v državljansko in državno vojno v Demokratični republiki Kongo, že navsezgodaj spet podpisale mirovni sporazum. Z njim naj bi po štirih letih končali eno najbolj krvavih vojn zadnjega desetletja na afriški celini, v kateri so se v enem trenutku ob domačih uporniških skupinah simultano udejstvovale tudi vojaške sile kar desetih držav. Sporazum sicer predvideva oblikovanje vlade narodne enotnosti, neenoten narod iz Konga pa naj bi ob pomoči kar štirih podpredsednikov še naslednji dve leti vodil in zastopal predvsem zaradi svojih kanibalskih nagnjenosti znameniti Joseph Kabila. Po dveletnem prehodnem obdobju pa naj bi razpisali sploh prve splošne volitve po letu 1960.


S sploh ne prisiljenim nasmeškom pa so podpisovali tudi v Kanadi. Včeraj se je k spoštovanju kjotskega okoljskega protokola o ukrepih za zmanjševanje emisije toplogrednih plinov zavezal kanadski premier Jean Chretien. Celotna država Kanada pa bo to uradno storila danes. S podpisom in ratifikacijo kjotskega protokola se je tako Kanada pridružila državam, ki so se zavezale, da bodo do leta 2012 zmanjšale raven izpustov toplogrednih plinov na stanje, kakršno je bilo leta 1990. Tudi o tem, kako bo to Kanadi uspelo, glede na to, da jo tako iz severa kot iz juga oklepajo ozemlja največje svetovne onesnaževalke – Združenih držav Amerike, ki določil kjotskega protokola ne nameravajo sprejeti, ne poročajo.

V pravzaprav edini kanadski sosedi se tako še ne nagibajo k varovanju okolja, saj jih bolj skrbi varnost imetja in bitja lastnih premožnih državljanov. Pentagon je tako povsem mimogrede včeraj razglasil mobilizacijo dodatnih 9 tisoč pripadnikov nacionalne garde in rezervistov. Ti naj bi skrbeli predvsem za varnost približno 163 letalskih oporišč ameriške vojske. Rezervisti so zaenkrat mobilizirani za eno leto.


V stanju polne pripravljenosti pa so v tem prednovoletnem času tudi obveščevalci domala vseh zahodnih tajnih služb. Svojevrsten uspeh je tako včeraj zvečer zabeležila francoska obveščevalna služba, ki naj bi v predmestju Pariza aretirala tri domnevne islamske teroriste. Alžirec, Maročan in Francoz, ki naj bi v preteklosti že obiskali svoje bradate brate po veri v Afganistanu in Čečeniji, naj bi se igrali s sestavinami za izdelavo kemičnega orožja in računalnikom, moralo pa naj bi jim dvigala islamska litaeratura. Ne o naravi kemijskih sestavin in ne o naravi duhovne propagande pa v imenu vseobsegajočega in vsepovsod navzočega koncepta varnosti ne poročajo.


Povsem svojevrstni mobilizaciji poslanskih ljudi in poslanskih postopkov pa smo lahko priča v domačem državnem zboru. Čez slabo uro bodo predvsem koalicijski izvoljeni predstavniki ljudstva začeli z rednim decembrskim zasedanjem. Po potrditvi še zadnjih novih-starih ministrskih kandidatov bo domača koalicijska mašina končno na svojevrstni preizkušnji. Namesto običajno predvidenih petih bo namreč decembrska seja zaradi postopkov, predvidenih zaradi zamenjave vlade, trajala samo nevsakdanja dva dneva oziroma slaba dva dneva. Kljub zaradi številnih zakonov, ki čakajo na poslansko skrb, napornemu urniku - tega sicer omogoča domači tehnokratski in do minute natančno opredeljeni poslovnik – je predsednik Pahor optimistično prepričan, da bodo sejo zagotovo končali brez morebitnega prelaganja posameznih točk.

Mar ni lepo živeti v državi, kjer je vsaj oblast vedno optimistična?







Komentarji
komentiraj >>