Ponedeljek, 6. 11. 2006
outlaw
Vedno je blagodejno, če lahko pri dobro znani zasedbi ob vsaki njeni plošči ugotavljaš, da je objavila še eno mojstrovino. To lahko postane samoumevno, zato je gotovo smiselno izposta-viti, da se vrhunska dela ne nizajo kar tako brez razloga. Skupina Willard Grand Conspiracy je ena tistih vedno prisotnih dobrih starih znank, pri kateri je realna nevarnost, da zaradi omen-jene nekakšne samoumevnosti spregledamo stalno visoko raven njenega ustvarjanja. Še pose-bej, ker familiarnost ali domačijskost še bolj izpostavlja ali poudarja njena pogosta prisotnost tudi na naših koncertnih odrih. Še več, pričujočo ploščo Let It Roll so pretežno posneli v ljub-ljanskem studiju Metro (v celoti!) ...
* Vedno je blagodejno, če lahko pri dobro znani zasedbi ob vsaki njeni plošči ugotavljaš, da je objavila še eno mojstrovino. To lahko postane samoumevno, zato je gotovo smiselno izposta-viti, da se vrhunska dela ne nizajo kar tako brez razloga. Skupina Willard Grand Conspiracy je ena tistih vedno prisotnih dobrih starih znank, pri kateri je realna nevarnost, da zaradi omen-jene nekakšne samoumevnosti spregledamo stalno visoko raven njenega ustvarjanja. Še pose-bej, ker familiarnost ali domačijskost še bolj izpostavlja ali poudarja njena pogosta prisotnost tudi na naših koncertnih odrih. Še več, pričujočo ploščo Let It Roll so pretežno posneli v ljub-ljanskem studiju Metro.
Gonilna ustvarjalna dvojica skupine Willard Grant Conspiracy sta bila, kot dobro vemo, pisec pesmi in pevec Robert Fisher ter glasbenik Paul Austin. Tu nastopi prva težava samoumevno-sti, prva posledica pogojnega vzgiba. Šele po rutinskem pogledu na ovitek albuma Let It Roll nenadoma opazimo, da ni nikjer imena Paula Austina. Ko pogledamo k skupini Transmissionary 6, v kateri je druga naša stara znanka, Terri Moeller, bobnarka v zasedbi The Walkabouts, priložnostno sodelovala s Paulom Austinom, vsaj tako sem mislil doslej, zasle-dimo podatek, da je tam Paul Austin naveden kot nekdanji član skupine Wilard Grant Conspiracy. Nenadoma se stvari pokažejo v popolnoma drugi luči. Ne bom ugibal, ali se je med Terri Moeller in Paulom Austinom spletlo kako globlje čustvo, kot bi lahko sodili po naslednjih besedah Paula Austina: »Kupil sem enosmerno vozovnico za Seattle in tja odpoto-val le s svojo kitaro. Vse ostalo sem prodal. To je bilo vse, kar sem potreboval. Vkrcal sem se na to letalo, da bi bil bližje njej.« To je zgodba o zasedbi Transmissionary 6, ki nas zdajle ne bo zanimala.
Willard Grant Conspiracy sedaj torej pooseblja Robert Fisher. Kitarist, vsaj pri snemanju pri-čujočega albuma Let It Roll pred dvema letoma, je bil Jason Victor, Erik Van Loo je bil basist, Tom King bobnar, Josh Hillman je igral violino, Yuko Murata klaviature, Dennis Cro-nins trobento. Sodelovali so še drugi, med njimi Robert Lloyd, Steve Wynn in Chris Eckman. Jason Victor, sodelavec Steva Wynna, gotovo ni nadomestil Paula Austina. Vse pesmi je nam-reč napisal Robert Fisher sam, z izjemo ene, Flying Low, ki sta jo napisala skupaj s Stevom Wynnom, in z izjemo priredbe klasike Boba Dylana, Ballad of a Thin Man.
Let It Roll je torej nov začetek, hkrati v marsikaterem pogledu tudi nadaljevanje izročila zase-dbe Willard Grant Conspiracy. V tej luči tudi samostojni nastopi Roberta Fisherja bolj ali manj samega z akustično kitaro nenadoma niso več trenutno stanje, temveč novo dejstvo. Zdajle ne bom razglabljal, da je bila zasedba Willard Grant Conspiracy mogoče res najbolj prepoznavna po čudovitem glasu Roberta Fisherja, po njegovi izredni, strastni interpretaciji in nenazadnje po besedilih, ki jih je pretežno pisal on. Če sta se s Paulom Austinom sporazume-la, da Fisherju ostane ime, se lahko zadovoljimo s tem.
Poglejmo torej okvir, v katerem je nastal album Let It Roll. Po devetih letih in petih rednih studijskih albumih, od katerih zadnji je imel pomenljiv naslov Regard the End, Z ozirom na konec ali nekaj podobnega. Skoraj desetletje delovanja skupine Willard Grant Conspiracy, kakršno smo poznali do takrat, je zaokrožila pregledna zbirka There But for the Grace of God, za njo pa je ostalo še več koncertnih plošč, vključno z Green Green Grass of Slovenia. Tu se lahko spomnimo na vsaj še dve dobro nam znani ameriški zasedbi, ki imata ali sta imeli podobno izvrstnega pevca, Pere Ubu z Davidom Thomasom, ki je nedavno prav tako objavila novo ploščo, in Gary Floyd Band ali kasneje Black Kali Ma, dokler se meni ni izgubila sled za slednjim, namreč za Garyjem Floydom. Robert Fisher kot Pevec (z veliko začetnico) in kot podobno samosvoj pisec pesmi, kot prej omenjena, torej z Davidom Thomasom in Garyjem Floydom predstavlja svojevrstno veliko trojico sodobnih ameriških piscev in pevcev, interper-tov pesmi. Namerno nisem rekel Sveto Trojico, čeprav bi lahko s tem namigoval na duhovne razsežnosti, ki jih lahko vseskozi – na ta ali oni način – razbiramo v pesmih Roberta Fisherja. Ne mislim zgolj na pesem Evening Mass, Večerna maša, niti zgolj na The Work Song, gospe-lovski napev o delu. Tudi ne mislim zgolj na naslov pregledne zbirke There but for the Grace of God. Prav tako ne bi rad zreduciral, zvedel večplastnega pomena himnične pesmi Let it Roll na duhovne vsebine v kakem ožjem ali banalnem smislu. Vsaj jaz osebno bi pesem Let It Roll dojemal kot hvalnico rock and rollu. Natančneje, kot hvalnico neomejeni ustvarjalnosti, neujetosti v kakršnakoli pravila. Kakršnakoli pravila v imenu še tako visokih ciljev. »Ena noč whiskeya je vredna življenja v peklu«, z vsem zanosom in prepričanjem sporoča Robert Fisher v omenjeni pesmi. Tako rekoč na vseh biblijah tega sveta Robert Fisher prisega: Let It Roll!
Dramaturško je album Let It Roll izvrstno zastavljen in speljan po vseh pravilih. Dobra ura dolžine nam ne omogoča v pričujoči Tolpi bumov predstaviti ga v vsej veličini, moral sem si privoščiti nekaj rezov. Upam, da bodo čim manj opazni in da sem imel dobre razloge zanje. Najprej: spustil sem predzadnjo pesem, priredbo Dylanove klasike o dogajanju v šestdesetih letih, Ballad of a Thin Man. Robert Fisher je gotovo vedel, zakaj je ta posnetek, ki so ga izvir-no naredili za revijo Uncut Magazine, vpel v album Let It Roll. Jaz ugibam, da tudi zato, ker je to po eni strani tudi Dylanova refleksija samosvoje ustvarjalnosti, ki je zaradi svoje večplas-tnosti težka za razumetje. Izgovor, da sem izvedbo spustil, je enostaven, pač ni lastna pesem Roberta Fisherja. Spustil sem še eno pesem, sicer izvrstno Skeleton, ki pa se razvidno naslanja na napev prej omenjene starejše pesmi Willard Grant Conspiracy, The Work Song. Tretja izpuščena pesem pa je Crush. Mimogrede, Vse tri sem prihranil za oddajo Izven zakona.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>