Sreda, 15. 11. 2006
bruc
Little Killers niso tipičen trio sodobnega rockovskega dogajanja v New Yorku. Njihova godba ne izraža želje po tako imenovani post-rockovski inovativnosti, brezmejni improvizaciji, artizmu ali minljivi medijski vsemogočnosti. Raje se srčno predajajo raziskovanju tradicionalnih rock'n'roll form, ki so prežete z nebrzdano punk rockovsko držo. V bližnji preteklosti smo jih spoznali tudi v živo na koncertu v Orto baru. Zaradi povprečnega nastopa, v sicer težavnih zvočnih okoliščinah, se pričakovanja njihovega drugega albuma nismo pretirano veselili. Po prodoru na mednarodno rockovsko sceno verjetno trio niti ne bi doživel takšnega opevanja in hvale, če se ne bi s svojim prvencem znašel pod okriljem legendarne punk rockovske založbe devetdesetih »Crypt Records«. Kljub začetni zadržanosti, nas je ob prvem poslušanju albuma »Real Good One«, tako kot v primeru njihovega razvpitega studijskega prvenca, v trenutku zapeljala enostavna in neposredna zvočna izraznost. (v celoti!) ...
* Little Killers niso tipičen trio sodobnega rockovskega dogajanja v New Yorku. Njihova godba ne izraža želje po tako imenovani post-rockovski inovativnosti, brezmejni improvizaciji, artizmu ali minljivi medijski vsemogočnosti. Raje se srčno predajajo raziskovanju tradicionalnih rock'n'roll form, ki so prežete z nebrzdano punk rockovsko držo.
V bližnji preteklosti smo jih spoznali tudi v živo na koncertu v Orto baru. Zaradi povprečnega nastopa, v sicer težavnih zvočnih okoliščinah, se pričakovanja njihovega drugega albuma nismo pretirano veselili. Po prodoru na mednarodno rockovsko sceno verjetno trio niti ne bi doživel takšnega opevanja in hvale, če se ne bi s svojim prvencem znašel pod okriljem legendarne punk rockovske založbe devetdesetih »Crypt Records«. Kljub začetni zadržanosti, nas je ob prvem poslušanju albuma »Real Good One«, tako kot v primeru njihovega razvpitega studijskega prvenca, v trenutku zapeljala enostavna in neposredna zvočna izraznost.
Tokrat so se kitarist Andy Maltz, basistka Sara Nelson in bobnarka Kari Boden odločili za veliko manjšo in manj uveljavljeno založbo »Gern Blandsten«, ki jo vodi dolgoletni Andyjev prijatelj Charles Maggio. Kljub temu so še vedno dobri prijatelji tudi s šefom »Crypt Records«, Timom Warrenom. Slednji se trenutno posveča drugim obveznostim, tako da ni zameril newyorški trojici, ki si je želela izdati album pri drugi založbi. Warrenu so Little Killers zelo hvaležni, ker jim je omogočil tako bliskovit preboj na ameriške in predvsem tudi evropske odre.
Nastajanje albuma “Real Good One” je bilo torej neobremenjeno. Andy se je dogovoril s prijateljem Charlesom Maggio o izdaji albuma in poklical velikega detroitskega producenta in glasbenika Jima Diamonda. Verjetno ni potrebno poudarjati njegovih sodelovanj kot glasbenik ali producent z zasedbami kot so Dirtbombs, The Witches, White Stripes, The Hentchmen, Mooney Suzuki, Andre Williams in še s številnimi drugimi. Ker Little Killers niso uspeli odpotovati v njegov slavni analogni studio »Ghetto Recorders«, je pričel Andy iskati primeren studio v New Yorku. Našel je »Brooklyn's Seaside Studios« in poklical Diamonda. Za štiri dni so dobili ključe studia in pričeli s snemanjem. Vse skupaj se je odvijalo zelo spontano in hitro. Little Killers so želeli zveneti v živo, energično in neotesano. Takšen je bil tudi princip snemanja. V dobrih dveh dneh so uspeli posneti 13 skladb. Andy je v enem od intervjujev zatrdil, da je večina posnetkov nastalo že v prvem poskusu, brez dodatnih nasnemavanj.
Ob poslušanju albuma se čuti ta energičnost žive izvedbe, kar pomeni, da je trojica dosegla svoj cilj. Rudimentarnost zvočne celote je na tem albumu postavljena v prvi plan. Nivo glasnosti posnetkov je kljub temu presenetljivo visok, tako da se poslušalec sooča z občutkom nekoliko preveč »kompresiranega« zvoka, ki je velikokrat rezultat post-produkcijskega procesa. V ospredju celotne zvočne podobe torej ostaja instrumentalna plat tria, predvsem kitara; prepričljivi, hrapavi glas Andyja pa zaradi tega ostaja v drugem planu. To je razlika v primerjavi z zvokom na njihovem prvencu, kjer pride vokalna izvedba veliko bolj do izraza.
Andy Maltz trdi, da se je v zadnjem obdobju precej posvetil poslušanju countryja in tudi branju biografije Hanka Williamsa. Tudi to je ena od sprememb v zvočnosti »Real Good One«. Punk'n'roll newyorškega tria se razvija na temeljih značilnih Chuck Berryjevih kitarskih rifov, ki so spretno prepleteni z Ramones punk rockovsko hitrostjo in neposrednostjo. Historična žilica tria je v preteklosti pogosto posegala tudi na področja bluesovskih kitarskih akordov, medtem ko je sedaj v večji meri nadomeščena z značilnimi vložki countryja. Vendar so to le posamezni elementi, ki gradijo njihovo zvočno celoto. Primerjave z zasedbami kot so New York Dolls, The Stooges ali The Saints so se večkrat zapisale vrlim glasbenim kritikom. Le redko je moč najti primerjave z detroitskimi The Gories, Dirtbombs ali DDR, kaj šele da bi kdo omenil navezavo na Velvet Underground. Kako presenetljivo?! Kadarkoli slišimo Little Killers, nas spomin nekako avtomatično povrne v sfero njihovih ritmov. Morda je tako prav zaradi bobnarke Kari, ki z asketskim, minimalističnim pristopom nekako spominja na zvok bobnov Moe Tucker, čeprav sta njuni tehniki igranja povsem različni. Kari se zelo dobro dopolnjuje z basistko Saro Nelson, ki je na albumu »Real Good One« dodobra izpopolnila svoj slog. Številni mehki, naoljeni prehodi in vložki to dokazujejo. V preteklosti so bile namreč njene basovske linije veliko bolj linearne. Little Killers s svojim ženskim principom na basu in bobnih so še en dokaz več, kako so ženske neposredno vpletene v zgodbo rock'n'rolla, čeprav so jih skušali nekateri teoretiki popularnih godb postaviti na stranski tir.
Po večkratnem poslušanju celotnega albuma nam ne more uiti dejstvo, kako zelo je zasedba napredovala v primerjavi s prvencem. Trojica je po več kot petletnem trdem delu in vztrajnem koncertiranju odlično uigrana. Tudi aranžmaji so veliko kompleksnejši in domiselno nadgrajeni. Prav tako je njihova izpovedna raven postala zrelejša. V preteklosti je bil v prvi fazi izpostavljen veseljaški naboj, zdaj so privrela na dan tudi globlja vprašanja, ki se lotevajo izgubljene ljubezni, osamljenosti ali celo sovraštva. Te tematike naznanjajo že naslovi posameznih skladb kot so na primer »Don't Leave Me«, »Been So Long« ali »You Better Be Right«. Celoto napetih medčloveških odnosov zaokroža tudi impresivna naslovnica albuma, ki predstavlja konfliktno situacijo med moškim in žensko.
Zaključek je torej zelo preprost: drugi album Little Killers predstavlja še en zanimiv primerek sodobnega rock'n'rolla, ki lahko navduši že ob prvem poslušanju. V njihovi godbi še vedno prevladuje velika mera pozitivne energije, toda celotna izrazna kot tudi vsebinska raven albuma je zrelejša in kompleksnejša, tako da je pozornejša prepustitev njihovi godbi priporočljiva. Površno poslušanje namreč lahko zaradi izrazito celovitega koncepta albuma pusti pretirano linearne vtise.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>