Petek, 17. 11. 2006
jizah
Lupe Fiasco si je svoj prostor pod soncem pridobil tako, da je sodeloval z dvema morda največjima protagonistoma mainstream scene, ki se s svojo glasbo približujeta tudi podtalju. Govorimo o Jay-Z-ju ter Kanye Westu. No, z njima in še z marsikom drugim ta obetajoči mladec sodeluje tudi pri svojem prvencu, ki ga je pod patronatom Jay-Z-ja izdal za založniško velikanko "Atlantic". Spodbudni prvenec, obtežen z dokaj kvalitetnim MTV-jevskim hitičem "Daydreamin" pa vsekakor opozarja na to, koliko prostora za razvoj nam Lupe Fiasco še ponuja. V kolikor bo k sodelovanju v prihodnje potegnila še kako veliko ime, bo najbrž kajkmalu tudi sam postal eden izmed njih. (v celoti!) ...
* Po mega uspehu Kanye Westa ter po tem, ko je še najbolj mainstreamerska publika spoznala delo Commona, je bilo le vprašanje časa, kdo bo novi chicaški junak, ki bo z združevanjem tako »mainstreamovske« kot podzemne ameriške raperske scene uspel pridobiti na svojo stran obe publiki. Najbolj logična rešitev se je sicer kar sama ponujala v nadobudnem mladeniču Lupe Fiascu, ki je svoje zmožnosti na nacionalnem nivoju pokazal ravno na izjemno uspešni, drugi plošči Kanye Westa »Late Registration«, a se je izdaja vlekla in vlekla v nedogled. Z izvršnim producentom kot je Jay-Z na svoji strani, so namreč Lupejev album pirati kaj hitro posadili na medmrežje, kar je hkrati pomenilo tudi ponovni zamik izida. Lupe je tako originalno verzijo malce spremenil, nekaj kompozicij je tako odstranil iz albuma, v zamenjavo pa je posnel kar nekaj novih skladb.
Po vseh peripetijah je letos jeseni vendarle izšla plošča »Food & Liquor«, ob kateri smo takoj dobili izvajalca, ki ve kaj hoče in se kljub temu, da bi lahko sodeloval s producentskim »dream teamom«, saj za njim leži založniška velikanka, zanj ni odločil. Raje je sodeloval s producenti, ob katerih se počuti najbolje, hkrati pa je s tem zaznamoval svoj lasten glasbeni izraz. Za glavnino podlag je poskrbel Soundtrakk, njegov glavni pomagač pa je bil tokrat Prolyfic. Od zvezdniških producentov sta tako pri plošči sodelovala zgolj Kanye West, s sebi lastnim vračilom za Lupejevo gostovanje na Kanyejevem albumu ter Neptunesi, ki so svoje delo opravili presenetljivo dobro. Precej neuspešno pa je izpadel poskus sodelovanja z »Linkin' Parkovcem« Mikom Shinodo, poleg vseh naštetih pa so za podlage poskrbeli še tokrat odlični Craig Kallman, Needlz ter popolnoma neznani Brandon Howard. Zadeve se lotevajo malce bolj umazano, distorzirano in kitarsko kot večina producentov znotraj veliko-založniške srenje. Ni pretirane uporabe samplov, ko pa jih uporabijo le-te praviloma ne prihajajo iz kake mega uspešnice. Morda malce mračen vtis oddajajo klavirski sampli, ki nemalokrat oddajajo vsebinsko stanje skladbe in na ne preveč močno, pa tudi ne preveč »zglancano« bobnarsko linijo, mnogokrat delujejo kar malce depresivno. Seveda pa se vse to odlično sklada s socialno-moralistično držo avtorja, ki nenehno opozarja na probleme s katerimi je živel in še živi. Mnogokrat bogata, včasih celo orkestrirana godala se ujemajo s pridihom filmske glasbe, kar glasbi dodaja napetost, besedila pa tako pridejo do še večjega poudarka. Občasen minimalizem, lahkotna trobila, jazzy barvni odtenki klavirja, široka in prostrana viola, veliko za hiphop neznačilno močnih kitarskih rifov, kratki sampli harmonike in atmosfera, ki nam pričara rahlo jezo v samih podlagah, se odlično vklapljajo v samosvoj in na trenutke eklektičen zvok večine skladb. Nekaj bolj svetlih skladb ima pridih prihajajočega »kvazi funka« prihodnosti, kljub vsemu pa sama produkcijska zasnova ne ponuja nič konkretno novega ter inovativnega, do konca plošče pa morda postane celo malce monotona. Od večine albumov, ki si želijo le prodajnega uspeha se plošča razlikuje po tem, da pred prodajno perspektivo, avtorji ostajajo zvesti samemu sebi, saj z izjemno enega potencialnega hita na »mainstream« lestvicah nima kaj iskati, saj je produkcijsko preostra. Tudi refreni niso prav nič MTV-jevsko ponavljajoči, ravno tu pa se skriva ključ uspeha Lupe Fiasca, saj je zavzel polje, kjer s svojo kreativnostjo in občasnim humorjem, zavzema del populacije, ki se nikoli ni popolnoma predala trendu, hkrati pa ostaja zvest samemu sebi in koketira tako z podzemno kot tudi MTV-jevsko publiko. Stilsko bi ga lahko umestili med Jay-Z-ja in Kanye Westa. S tem, da je od Jay-Z-ja veliko manj sposoben besedilno ter vokalno, od Kanya pa veliko boljši na flowu, besedilih in vokalu, a zato zelo zaostaja za njegovimi »beati«.
Posebno poglavje so njegova precej bistra in globokoumna besedila, v katerih se od časa do časa prepozna, da versko ohranja vrednote islama, vendar sam opozarja na nevarnost politizacije in militarizacije katerekoli religije in ostro obsoja izrabo vere v manipulacijo z ljudmi. Besedil se loteva v tipični chicaški maniri, saj orisuje duh mesta, kar je značilno za mnoge raperje iz tega mesta večkratnih košarkarskih NBA prvakov. Besedilno najbolj izstopajoča je oda »skaterstvu«, kar je za hiphop precej neobičajno, saj do sedaj resnejše povezanosti med rapersko in skatersko sceno ni bilo. Presenetljivo je tudi to kako se je tekstualno lotil brezveznosti gonje proti »skaterjem« in problem opisal večplastno, saj je očitno, da je tudi sam navdušen »skater«. V splošnem se besedila gibljejo od tematike odraščanja, materializma, prehitre ljubezni, o vsakdanjiku finančnih in ostalih stisk, o tem kako se ZDA in njena vlada ukvarjajo s problemom rasizma in kakšno je življenje nebelca. Dotika se tudi verskih uprašanj, na plano privleče občutke, ko oče zapusti otroke in družino ter s tem prinaša trpljenje v družino, pa lastne dvoličnosti in hinavščini. Nemalokrat se sicer zaplete tudi v protislovja, ki pa jih skoraj vedno prizna in se jih zaveda. Lupe je protiutež vsem »zajebanim«, gangsterskim raperjem, ne poveličuje nasilja in je zelo spoštljiv do okolice, tudi takrat, ko se loteva površinskosti življenja. Spoštovanje do žensk, poskuša povezati z občasnim humorjem, ne govori pa o tem, da je najboljši raper, pa tudi ne o avtomobilih ter o lažnem blišču. Tematiko odraščanja dobro povezuje z vzgojo, zaslepljenostjo in manipulativnostjo televizijskih ekranov ter razmišljanji in opozarjanji o verskih vprašanjih. Je raper široke zavesti in zavednosti, s svojimi globokoumnimi izjavami pa nam predstavlja svoja besedila zelo introspektivno.
V času, ko izgleda, da vsako novo ime na raperski sceni izgleda skoraj enako kot velika večina drugih je Lupe osvežitev, kljub temu pa ne gre za nikakršno pretirano inovacijo, temveč za glasbo, ki ni narejena zgolj zato, da bo hit, ampak daje svoj poudarek vsebini. Delna netipičnost, nekonvencionalnost in neprilagajanje trendom glasbo Lupeja pripeljejo do prijetne svežine, kjer ostaja zvest sebi in svojim načelom, hkrati pa ostaja razmišljujoč, kreativen in nehitovski. Očitno je vsaj v začetku svoje kariere energijo usmeril v to, da bo sam zadovoljen z izdelkom in ni šel zavestno delati uspešnice ali podlegel založniški evforiji. Velika večina skladb je zelo dobrih album komadov, le dva pa sta tudi potencialna hita za vstop na najvišja mesta lestvic, pa še za ta je veliko vprašanje kakšen radijski »airplay« lahko dosežeta. Brez uspešnic, ki bi zajemale množice se naš glavni akter poigrava s problemi vsakdana na bister, razumen, inteligenten, izredno topel in občasno humoren način, za katerim se nemalokrat skrivajo dvojni pomeni. Iz sebe je očitno iztisnil maksimum, predal nam je lastne občutke z veliko energije, seveda pa je vprašanje ali bo tudi v nadaljnji karieri ostal to, kar je, ali ga bo premamila slava in koketiranje z glasbenimi trendi, ki mu, kot je videti niso ravno povšeči. Redki raperji so zmogli pot nadaljevati po svoje in doživeli veliki uspeh, zato bo zanimivo videti v katero smer se bo v prihodnje obrnil Lupe. Bo ostal zvest sebi in svojemu pogledu na glasbo ali bo kot večina hlastal po blišču in naslovnicah revij.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>