Art_Area tokrat posveča svoj čas in prostor dvema nedavnima dogodkoma: izvrstnemu aktivističnemu projektu umetnostno teoretične skupine Tretaroka, z naslovom »Orožje.com - Trash for Trash« in tiskovni konferenci ob izidu knjige »Eseji I«, lani umrlega Igorja Zabela, ki jo je v Moderni galeriji pripravila založba *cf.
Pred kratkim so v Moderni galeriji pripravili tiskovno konferenco založbe *cf in predstavili dve knjigi lansko leto umrlega kustosa te galerije in člana uredniškega odbora zbirke Igorja Zabela. *cf je založba, ki s svojim imenom - *cf pomeni »primerjaj« - tke mrežo izdanih knjig, ki, kakor trdijo sami, »bralca in bralko, od enega besedila napotijo k drugemu, od ene knjige k drugim knjigam, z enega besedilnega kraja v nove pokrajine.« Prepričanje založbe sloni na intertekstualnih temeljih in verjame, da tekst ni dokončen, ampak tke mrežo potencialnih novih branj in novih pustolovščin.
Za založbo so značilne zbirke poimenovane z imeni barv. »Rdeča zbirka« tako prinaša ključne teoretične in zgodovinske tekste tujih avtorjev. »Modra zbirka« je podrejena evropskim temam, »Lila« ženskim teoretičnim tekstom, »Rumena« zaenkrat daje mesto le Klejnovemu »Izgubljenemu svetu«, »Zelena« velja za domovanje slovenskih leposlovnih del in končno je tu še »Oranžna« – namenjena znanstvenim delom, nastalim v slovenskem prostoru.
A preden se posvetimo, v tej zbirki pred kratkim izdanim »Esejem I« Igorja Zabela, omenimo še ostale zbirke založbe *cf, ki so posebej pomembne za slovenski bralni prostor. V času, ko se splača tiskati le strokovne priročnike in kuharice in se tako Mladinska knjiga, kakor tudi priljubljeni Vale Novak uspešno prilagajajo potrošniški mrzlici, *cf vztraja pri ohranjanju kritične misli. Tako ne podlega pop filozofijam v smislu raznih Alainov de Bottonov, ki so sicer prijetno, a s kapitalistično navidezno prijaznostjo v smislu, »kupim te pojem te«, prežeto branje.
Zbirka »Kaif« založbe *cf je tako namenjena spregledani književnosti svetov Afrike, Azije in Južne Amerike. »Ekstra« ponuja zanimiva besedila, ki se pno od humorne zgodbe človeka, ki živi z dializo do »Feminizma za začetnice«. In seveda je tu tudi »Žepna«. To je zbirka, ki jo *cf izdaja v sodelovanju z SCCA Ljubljana. V njej domujejo predvsem knjige s kulturnega področja, in to takšne, ki prinašajo vrsto kritičnih prevodnih in izvirnih tekstov o aktualnih temah sodobne umetnosti. Ta besedila so pomembna za razumevanje sodobne umetniške produkcije in njenega konteksta in so zaradi formata in kritično naravnane vsebine povsem primerna da vseskozi počivajo v žepu.
Uredniški odbor založbe v sestavi direktorice Alvine Žuraj, glavne urednice Zoje Skušek, pa Bogdana Lešnika, Rastka Močnika, Tanje Rener in Marka Štuheca, se je z izdajo dveh knjig poklonil spominu na prezgodnjo Zabelovo smrt. V »Zeleni zbirki« so s spremno besedo Zabelovega kolega, prevajalca, profesorja in literarnega kritika Sama Krušiča izšle »Podrobnosti«. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki sta jih iz Zabelovega računalnika izbrali in uredili Zabelova žena Mateja Kos in Zoja Skušek. Za polje sodobne umetnosti pa so bolj pomembni »Eseji I«, ki v naslednjem letu napovedujejo »Eseje II«.
Prostoru slovenske moderne in sodobne umetnosti tudi danes kronično primanjkuje kritiškega, umetnostnozgodovinskega in teoretičnega pisanja. Za relevantna pogleda na umetnost 20. stoletja sta doslej veljali knjigi Tomaža Brejca in Jureta Mikuža. Brejčev »Temni modernizem«, v letošnjem letu obhaja že svojo petnajstletnico, je ustvaril lastno linijo slovenske umetnosti, ki temelji na severnjaški ekspresionistični in eksistencialistični izraznosti. Mikuževa primerjava slovenskih in tujih modernistov je do širšega kroga bralcev pripotovala leta 1995 in slovensko umetnost prikazuje kot bistveno povezano z zahodnoevropsko ustvarjalnostjo.
V preteklih letih je sicer že izšlo nekaj kritičnih obdelav posameznih opusov predvsem z delom Sergeja Kapusa in Beti Žerovc. A bralcu se šele s prvim delom posmrtne izdaje kritiških, umetnostnozgodovinskih, teoretičnih in kolumnističnih zapisov Igorja Zabela odpira sodoben pogled in pregled slovenske ter delno tudi tuje umetnosti 20. stoletja.
»Eseji o moderni in sodobni umetnosti I« so izšli pri založbi *cf , uredila pa sta jih Zoja Skušek in Igor Španjol. Knjiga bralcu razkrije kako plodovit pisec je bil Igor Zabel, pa čeprav smo lahko nekatere eseje v knjižni obliki brali že leta 1991 v »Esejih o slikarstvu« Emerika Bernarda in nato leta 1997 v knjižici »Speculationes«.
Primerjava posameznih objav zbranih v »Esejih« prikaže, kako se je – hkrati s spremembami v samem polju umetnosti – spreminjal tudi piščev pogled na umetnost. Prvi del knjige obravnava slovensko umetnost od socialističnega realizma do danes. Ta se delno še veže na modernistično paradigmo notranjega razvoja umetnosti, vendar je že tu umetnost pojmovana tudi kot polje, vpeto v družbeno-politične okvire.
Besedilo utemelji prehod iz modernizma v sodobno umetnost v slovenskem prostoru. Hkrati izpostavi problematiko zaprtosti prostora ter »eksistencialne in etične razsežnosti, ideologije pristnosti in ekspresije« - samoumevne vrednostne kriterije, ki so veljali za slovenski modernistični diskurz. Poudari tudi, da je pojav sodobne umetnosti vzpodbudil tudi možnost za nastanek nove linije slovenske umetnosti. Ta poteka od t.i. historičnih avantgard prek neoavantgard do retrogarde in naprej v današnje dni.
Drugi del Esejev razgrajuje in utemeljuje tezo o obstoju vzhodnoevropske umetnosti. Obstoj »Zahoda« z »zahodno umetnostjo« »Eseji« razumejo kot fantazmo, ki pa ima realne posledice za polje umetnosti tistega kar imenujemo Vzhod. Slovenski prostor je tako imenovano »pravo umetnost« vseskozi razumel kot »zahodno umetnost«, ki ji je ovire in grožnje predstavljala umetnost z Vzhoda. Zahod je slovenski umetnosti vedno predstavljal »drugega«, na katerem je ta oblikovala lastno identiteto in se mu skušala približati. Še več, po mnenju nekaterih avtorjev naj bi bila slovenska umetnost, povsem logično, del zahodnoevropske umetnosti, ki ji je bil po drugi svetovni vojni za nekaj časa odtegnjen.
V osemdesetih letih pa je ta isti Zahod, ta »drugi«, slovensko umetnost razumel kot del vzhodnoevropske umetnosti. NSK in somišljeniki so ta položaj sprejeli, a sprejeli so ga aktivno in strateško. Seveda je sprejetje tega da naj bi tudi slovenska umetnost namesto v favorizirano Zahodno umetnostno polje spadala v – še vedno negativno razumljeni Vzhod – za mnoge težko prebavljiva trditev. Prav to pa razkrije vso navideznost menda nevtralnega znanstvenega »predalčkanja«. Vpletejo se osebni pogledi, čustva in želje ter še ne prebolele travme. Večina delitev vzhod/zahod še vedno razume prav tako, kot je to skonstruiral zahod. Poenostavljeno gre ta miselnost nekako takole: zahod je dober, bogat, odprt in svoboden, vzhod je slab, totalitarističen, reven in zaprt. Zato, da bi presegli to omejitev za polje umetnosti, ki pri nas in drugje nastaja v času po padcu komunizma, Zabel predlaga termin postkomunistična umetnost, ki je postmoderna v smislu samoanalize.
»Eseji« so mnogo več kot poskus. Predstavljajo iskren, kritičen in sodoben pogled na polje umetnosti dvajsetega stoletja. Ponujajo sveže razumevanje zgodovinjenja umetnosti, ki je – kakor vsako zgodovinjenje - vedno konstruirano in ujeto v igre moči. To pa seveda ne pomeni, da je tudi nujno nelegitimno. Narobe. Lahko je strokovno, precizno in pomembno za razumevanje, a vedno parcialno, konstruirano in vsakokrat vpeto v igre moči. Pred to dejstvo nas Zabel neusmiljeno postavi v eni izmed objavljenih kolumn, ki jih je leta 2001 objavljal v časopisu Delo. Zgodbi o kustosu, ki ga kritizirajo, saj o kritičnem diskurzu globalnega kapitalizma predava v obleki Calvina Kleina in levičarskem študentu, ki v Italiji protestira v delavskem kombinezonu sta le dve plati istega kovanca. »Imidža obeh jasno kažeta, da oba pripadata sistemu, do katerega sta odkrito kritična.« Ne gre nujno za njuno napako ali hipokrizijo. Oba – kritični kustos in radikalni študent sta »že vnaprej opredeljena z družbenimi razmerji, ki določajo njun položaj in funkcijo.«
»Eseji« umetnost končno predstavljajo takšno kakor se pogledu razkriva danes. Umetnost je dejavnost, ki je, kakor vse druge človeške dejavnosti, vpeta v mreže družbenih, ekonomskih in političnih okvirov. Pa vendar »Eseji« umetnost bralcu ponujajo tudi kot polje pomena, užitka in refleksije. In kako ne bi verjeli besedilu, ki iskreno prizna, da tudi velik ljubitelj umetnosti včasih raje kot na Picassovo razstavo zavije v gostilno na kozarec piva.
Pred kratkim je bil realiziran, že dlje časa kontinuirano razvijajoči se celoletni projekt umetnostno teoretične skupine »Tretaroka«. Ta problematizira javno in zasebno uporabo, ter odnos do orožja na slovenskem teritoriju. Ob zaključku projekta je skupina priredila razstavo v ljubljanskem lokalu Maximal, ki sta ji sledila predstavitev publikacije v obliki priročnika in izid esejev posvečenih tej temi, v »Časopisu za kritiko znanosti«. Tako se v izložbenih oknih ob Ljubljanici trenutno lesketajo odlični primerki prototipov sodobnega orožja, narejeni iz odpadnega materiala. Trash for Trash.
Ker po mnenju protagonistov skupine »Tretaroka« galerijska prezentacija ni dovolj relevantna za celostno problematiziranje omenjene tematike, je bila prva javna intervencija v projekt dostopna uporabnikom na medmrežju že v mesecu maju. V tem času so gostoljubje, na videz očitno zelo neproblematičnemu projektu, nudili tudi v hermetično zaprtih in navadnim smrtnikom nedostopnih hodnikih slovenskega Ministrstva za obrambo. V nadaljevanju so v internetno vabo, ki je ponujala različne kose orožja po dokaj visokih cenah, zagrizli tako radikalni nasprotniki, kot tudi goreči zagovorniki uporabe le tega. Na podlagi rezultatov ankete pa je luč sveta ugledala tudi raziskava o vlogi in poziciji orožja med prebivalci Slovenije.
Tematika seveda nikakor ni nedolžna. Naša majhna in menda nemilitantna deželica se je znašla v velikem poglavju vključevanja v zvezo NATO in hkrati največjega množičnega oboroževanja po osamosvojitvi. Astronomski izdatki za posodobitev slovenskega vojaškega arzenala, so se prelevili v plačevanje »davka« za mirno uživanje v elitni druščini najmočnejših. Domači strategi pa glede bodočih korakov v oboroževanju, in s tem povezanih izdatkih, bolj ali manj zgolj pritrjujejo svojim nadrejenim.
»Ali ni varnosti mogoče vzpostaviti tudi in predvsem z boljšim socialnim in zdravstvenim sistemom?«, se sprašujejo avtorji, ki za svoje kritično razmišljanje in inovativno predstavitev niso prejeli nikakršne podpore, ne na mestni, ne na državni ravni. Več o projektu »Orožje.com – Trash for Trash«, sta nam v oddaji zaupali Ida Hiršenfelder in Saša Kerkoš – soodgovorni pri zasnovi in realizaciji tega projekta.
Arterijo smo pripravili Miha Colner, Petja Grafeanuer Krnc in Maja Smrekar.
Komentarji
komentiraj >>