Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NA OBISKU NEKEGA EGA, TOREK OB 16.00 (4201 bralcev)
Torek, 21. 11. 2006
Alja



Klikni za veliko sliko: Prejšnji teden se je v najvišji etaži lutkovnega gledališča odvil nič kaj navaden dogodek pod naslovom Zadnja egoistična predstava. V njej se je dokončno prekalil štiriletni eksperimentalni gledališki projekt No History-Know history, izveden pod gonilno taktirko Mareta Bulca. Gre za večplastni proces, ki se je ukvarjal predvsem z medsebojnimi odnosi znotraj eksperimentalnega gledališča, postavljenega zunaj klasične dramske strukture.


In kdo je Mare Bulc? Njegovi prvi koraki v javno nastopanje je bilo sodelovanje z znamenitim Dejmo stisnt teater, kar ga je kasneje pripeljalo do institucionaliziranega izobraževanja na AGRFT-ju, kjer se še danes posveča študiju gledališke režije. Togemu učnemu procesu navkljub ali pa ravno temu zahvaljujoč, je njegova ustvarjalnost precej zavila s poti predpisanega in pričakovanega. Tako v opusu Mareta Bulca velja omeniti članstvo v mednarodni umetniški mreži SilentCell work, avtorstvo projektov Smetana slovenske sodobne umetnosti in Pretaportret, predvsem pa se je Mare Bulc ukvarjal z že omenjenim projektom No history/Know history. V njem se je kalil kot avtor, režiser in igralec.

Če se vam zdi, da se v prvih dveh odstavkih ime Mare Bulc že nekoliko prevečkrat omeni, ne krivite avtorice teksta, krivite kar Bulca samega. Gre le za povzemanje njegove lastne inspiracije. Tako naslov predstave ne zajema abstraktne nedoločenosti, temveč konkretno reflektira odrsko vsebino, srž katere je torej umetnik sam.

Čeprav je eden, se zrcalno razcepi v virtualnega sebe, kateri ves čas suvereno stoji ob resničnem Bulcu. Resničnemu le v smislu sedanjosti seveda. A dejanska meja med tema dvema podobama se kmalu izgubi in se ohrani le na fizični ločenosti. Dialog med njima se namreč sunkovito izmenjuje v vlogah Bulca in njegovega antigonista, lahko bi celo rekli nekakšnega anti-Bulca.

Slednji tako prvega v obliki navidez nedolžnega intervjuja najprej pretirano pompozno najavi, a se dramaturški lok kmalu prevesi v dokaj ostro zasliševanje o njegovem življenju, predvsem epohi umetniškega ustvarjanja. Bulc torej skozi igro shizofrenične bitke dveh svojih egov razkriva dobršno mero samokritičnosti. V preprosti linearni liniji sproščenega pogovora, začinjenega s kančkom humorja, vse skupaj deluje zelo simpatično in poučno. Dve ikebani pred odrom, očitno namenjeni slovesu od dolgoletnega projekta, izgubljata svoj dramatični učinek in delujeta bolj kot okrasno cvetje.

A pozor! Čas takega razpleta dogodkov je strogo omejen in nič ni prepuščeno naključju. Ko se črta spremeni v krog, se odkrije pravo bistvo in odstopanje te predstave od ustaljenih zakonov gledališke dramatike. Ta je za sto osemdeset stopinj zasukala svojo smer in tako je dramsko besedilo nastalo po predstavi sami. Da ne bi bilo o tem kakršnihkoli dvomov, nam Bulc v vzvišeni bralni izvedbi dobesedno ponovi celoten pogovor med njim materialnim in njim virtualnim. Ne izpusti ničesar, razen sproščenega prizvoka prejšnjega dejanja.

In tu se šele začne. Odlomek iz tega besedila, ki govori o vzpostavljanju in procesiranju cikličnosti v umetnosti, se še kar nekajkrat ponovi. Zamenja le obliko, tako da se razprši še vsak najmanjši dvom o pomembnosti te krožne teme v Bulčevem delu. Ta ga tako zacikla, da se je ne more več otresti in tako momente, ki bi lahko šli dalje svojo raziskovalno pot raje prepusti dolgočasni, čeprav argumentirani stagnaciji.

Ta recenzija se odpoveduje takemu načinu in zaključuje s pohvalo. Glavnega in edinega akterja je povsod preveč, saj ima hkrati vlogo povezovalca, igralca, voditelja, glasbenika in še česa drugega, a se ga kar ne naveličamo. In kljub eksplicitnemu naslovu predstave, bolj kot Bulčeva egoistična narava prepriča njegov altruistični prispevek v sodobni scenski umetnosti.

Predstavo si je ogledala Alja



Komentarji
komentiraj >>