Petek, 1. 12. 2006
jizah
Letošnji ljubljanski znanci Subtle so pred slabim mesecem izdali svojo drugo čisto pravo ploščo (v kolikor projekt remixov in njihove blodnje pred izdajo albuma "New White" ne štejemo kot tako), na kateri pa so nas presenetili kar z nekaj stvarmi. Prva je ta, da se je na plošči poleg založbe Lex znašlo še ime velikanke EMI. Druga je ta, da so Dose One in kolegi, svojo ploščo naredili malce bolj mehko oz. "pussy", niso več tako abstraktni in razslojeni kot doslej, vendar ostajajo odlični. Subtle ostajajo zvesti sami sebi in svojo put uspešno nadgradujejo in jim dodajajo nove ideje. Več boste izvedeli v Tolpi bumov. (v celoti!) ...
* Avantgardni glasbeni šesterec, katerega glavni kreativni orožji sta vokalist, raper in poet Dose One ter producent Jel, je nedolgo tega obiskal tudi ljubljansko klubovje in že takrat napovedoval svojo novo ploščo. Da je postalo presenečenje še večje in bolj obilno, pa se je preko založbe Lex fantom uspelo zasidrati celo v vode založb velikank, saj za njih distribucijsko skrbi EMI. Z vsemi temi spremembami pa se je seveda spremenila tudi produkcijska kvaliteta zasedbe, predvsem pa so se privrženci zasedbe bali tega, da bo pod drobnogledom hrusta kot je EMI, skupina izgubila kreativnost in se začela prilagajati željam založbe.
Glej ga zlomka, nekatere spremembe so se res zgodile, čeprav niso tako zelo drastične. Tako je skupina na svojem drugem čisto pravem albumu »For Hero: For Fool« postala malce bolj mehka, lahko bi rekli kar »pussy«, vendar pa s tem ni zgubila kaj dosti na kvaliteti, se je pa zato odmaknila od nekega svojstvenega zvoka. No, seveda ne govorimo o kakih drastičnih spremembah pri zvoku skupine, vendar pa so se malce bolj pomaknili k avantgardnemu popu, kar pa sploh ni nujno slabo, vsaj pri nekaj kompozicijah. Subtle v grobem še vedno ostajajo zvesti samim sebi, saj stilsko izhajajo iz hiphopa, nenavadna postava benda, v kateri ima svojo vlogo tudi violončelist, pa nas od hiphopa odpelje proti eksperimentalnemu rocku, avantgardnemu popu, svoj izvor pa išče tudi v elektronski osnovi. Zanimivi prehodi, kjer se recimo organski bobni prelivajo v računalniške, kjer iz osnove razgrajujejo in dodelujejo komade, pa so vedno znova povezani s frontmanom zasedbe Dose One, ki dodaja tej oaklandski druščini svojo vizijo glasbenega ustvarjanja, obdanega s futurističnimi zvoki in uporabnostjo vokala, ki ponekod prevzema vlogo dodatnega inštrumenta, ponekod skrbi za dodatno melodiko, ponekod pa njegove asonance, besedne igre in rime znotraj rime poudarjajo izjemne besedilno-poetske ideje. S svojim značilnim, rahlo najedaškim vokalom se tokrat Dose One loteva tudi petja, svoj izjemen flow in hitrostno rapanje pa je naštudiral tako, da mu mora poslušalec zvesto slediti skozi celotno zgodbo, sicer kaj kmalu izgubi stik z besedilom in zgodbo. Res redki so »emsiji«, ki s svojo pojavo, karizmo in predvsem s sposobnostmi poslušalčeva ušesa pribijejo na zvočnike in ga vlečejo v svoj svet od začetka do konca albuma. Dose je zahteven, morda na trenutke že kar preveč, enostavno poslušalcu ne pusti dihati, besedila pa skriva za metaforami svoje poezije ter dinamiko in melodiko vokala. Občasno Dose celo sinkopira, njegovo bizarno mešanje pop vokalov s hitrim rapanjem in predvsem poetskimi besedili, ki so napisani tako, da si jih lahko dobro predstavljamo in zgodbo sestavljamo v slikah, pa nam ponujajo ravno pravšnjo mero humorja, komentarjev vsakdana, kaosa, cinizma, simbolizma, satire in absurda. Vokal od časa do časa postane monoton, vendar pa eklektičnost glasbenih aranžmajev dostikrat preusmeri pozornost nase in s tem to monotonijo rahlo nevtralizira. Tematsko se Dose, ki pravzprav prevzema vlogo namišljenega govorca, ki nas vodi skozi celotno ploščo in sliši na ime Hour Hero Yes, ukvarja z dolgovi in siromaštvom njegovega paraliziranega kolega v skupini – Daxa Piersona, s konfuznostjo svobodne družbe, religijo in vsemogočnimi socialnimi tematikami, ki jih pomeša z zdravo mero razuma in humorja.
Glasbeni del se kot rečeno zliva z govorjenim delom plošče, le da je v primerjavi s prejšnjo ploščo morda malce manj »zamorjen«, bolj veseljaški. Akustični in elektronski sampli se menjavajo večkrat znotraj ene kompozicije, ponavljajoča se godala nas vodijo skozi zgodbe celotne plošče, odmaknjene, mnogokrat nestrukturirane klaviature pa nam v povezavi s spreminjajočo dinamiko pričarajo občutek futurizma. Eklektičnost pri hitrem menjavanjanju različnih stilov in glasbenih praks se izliva v melodiko, ki je včasih temačna, spet drugič pa že kar pretirano topla. Eksperimentalnost Subtlov ni bila nikoli vprašljiva, nepričakovani prehodi tudi ne, seveda pa lahko vse skupaj povežemo tudi s tem, da v produkciji slišimo veliko različnih, po večini komaj opaznih piščali in nekakšnih starinskih lesenih pihal, pa električno čelo in ostala godala, ki nam pričarajo delček miline in odmaknjenosti tega šesterca, ki ga dopolnijo nepričakovani in hitro izginjujoči kitarski rifi. Ko k temu dodamo še neverjetno bizarno mešanico udarnega bobnarskega programiranja s sozvočjem piana, dobimo v celoti nekakšen melodičen noise, mešanico mnogih glasbenih žanrov, ki pa se ritmično naslanja in oplaja iz starošolskega hiphopa in rine v melodiko popa in rocka.
»For Hero, For Fool« nam svojo glasbeno popotovanje, začinjeno z vokali, petjem, melodiko, prežeto z energičnimi godali, eksperimentalnostjo in stilsko nedorečenostjo ter nestrukturiranostjo servira tako, da nam ne ponuja druge možnosti, kot da nam je všeč ali pa to sovražimo. Sredine v tem primeru skorajda ni, je pa res, da so fantje postali malce bolj mehki, sploh drugi del plošče, kjer se zamenja tempo je veliko bolj hiter in melodičen kot bi to lahko pričakovali. Vsekakor je album manj zasanjan in v skupnem seštevku tudi veliko hitrejši kot prejšnji, morda tudi malce manj introspektiven, vendar pa hkrati bolj koheziven in dodelan.
V tej mešanici različnih stilov, menjavanju tempa, progresivnosti ter odkritem koketiranju s popom pride morda še najbolj do izraza besedilno zadovoljstvo, za katerega je kriv Doseone. Delo na flowu Doseona, ki je resnično dober s svojim občasnim hitrim »tongue-twisting« rapanjem ter izrazito melodiko in sposobnostjo uporabe vokala kot inštrumenta je obrodilo sadove. Ob izpostavljanju kompleksnosti rim, ki nas potegne v intimo in fantazijo glavnega pa je avantgardni oz. podtalni hiphop še enkrat več pokazal, kaj pomeni verbalna moč.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>