Sobota, 2. 12. 2006
goran
Godala so ‘in’. Če si islandski glasbenik, pa je tako ali tako samoumnevno, da bodo na tvojem albumu vsaj v nekaj skladbah prisotne orkestracije. Pri tem ni izjema niti Johannsson, ki je za svoj novi album, prvi za založbo 4AD, uporabil kar 60-članski godalni orkester. Ostaja pri preverjeni formi sintetiziranja post-klasične in elektronske glasbe. Za slednjo je material pobral iz 35 let starih posnetkov, ki jih je na magnetni trak zapisal njegov oče, takrat šef serviserjev tega uspešnega, prvega IBM-ovega računalnika na Islandiji. Subtilni, atmosferični elektronski vzorci se odlično dopolnjujejo s cinematičnimi orkestracijami in brez dvoma bo novi album ponovno razvnel domišljijo mnogih ljubiteljev dežele gejzirjev (v celoti!) ...
* Dandanes malodane vsak album stoji na nekem konceptu. Naj si bo to način, na katerega je posnet, takšna in drugačna sporočila, ki jih beremo skozi besedila, ali pa kar neke avtorjeve kvazi abstraktne misli, ki sevajo skozi glasbo. Tudi Johannson, ob Hafler Triu morda največji posebnež med že tako samosvojimi islandskimi glasbeniki prisega na koncept, vendar je v njegovem primeru ta običajno postavljen v neko stvarno okolje. Skozi ‘IBM 1401: Navodila za uporabo’, se nostalgično ozre v preteklost, ko se je na Islandiji pojavil prvi računalnik. Podrobno zgodbo mu je nekje na prelomu tisočletja zaupal njegov oče, ki je bil leta 1964 v ekipi inženirjev zadolžene za vzdrževanje tega v tistem času najbolj uspešnega IBM-ovega računalnika. Ugotovili so, da navaden radio, če ga postaviš v bližino računalnika, lahko prebere njegova elektro magnetna valovanja in sčasoma so se naučili sprogramirati računalnik tako, da so z njim posneli melodične linije. V letu 1971, ko je IBM to serijo upokojil, so posnetke shranili na trakove in Johannsson, fasciniran nad zgodbo, je na teh 35 let starih zametkih islandske elektronske glasbe zastavil celoten album.
Kot pa smo pri njem že vajeni, je bila glasba v začetku precej drugačna od te, ki jo sedaj lahko poslušamo na ploščku. Napisana je bila za godalni kvartet specifično za plesno predstavo koreografinje Erne Omarsdottir, s katero sta med drugim gostovala tudi v piranskem Tartinijevem gledališču v okviru Ideas Campusa ’03. Del posnetkov, ki je nastal ob tej priložnosti, je Johannsson uporabil tudi v končni različici albuma, največjih sprememb pa so bile deležne orkestracije, ki jih je posnel s 60 članskim godalnim orkestrom v Pragi. Na ta račun je v glasbi na žalost izgubil intimnost, kakršno je na primer odlično predočil na svojem zelo odmevnem prvencu ‘Englaborn’, vendar pa se je za razliko od Jimija Tenorja, ki je s podobnim projektom pred leti skoraj na beraško palico spravil založbo Warp, precej bolje znašel s tako impozantnim orkestrom. Medtem, ko je Tenor do svojega fiaska ustvarjal glasbo predvsem s pritiskanjem in vrtenjem gumbov, se Johannsson s kompozicijo ukvarja na vseh svojih albumih. Kljub temu, da je bila vsa glasba namenjena specifično filmu in gledališkim predstavam, pa zvočnost, ki se je loteva, ni tista tipično cinematična. Tej se pravzaprav še najbolj približa z novim albumom, kjer orkestracije pogosto prevzamejo pobudo. Vsekakor je to precej čudna odločitev, saj je do sedaj vedno izpostavljal svoj prefinjen občutek za sinergijo med subtilno elektroniko in klasično glasbo. Tudi tokrat je najbolj intriganten prav v segmentu, kjer se srečajo govorica naslovnega stroja, Johannssonove elektronske manipulacije ter godala. Takrat mu uspe revitalizirati odnos med računalnikom in človekom, ki je v svojih začetkih temeljil predvsem na fascinaciji do umetne inteligence ter raziskovanjem neznanega. To misterioznost ali pa srhljivo lepoto odlično ujame skozi prvi in četrti del, kjer dobimo občutek, da je v računalniku ob vseh umetnih sestavnih komponentah pristna tudi neka višja zavest, ki z druge perspektive na enak način opazuje nas. Dober vtis malce pokvari le zadnji del, kjer se Johannsson skozi vokoder in saharinske orkestracije žal nekoliko preveč spogleduje s patosom. Tukaj mu lahko pogledamo skozi prste, saj je ta preobčutljivost pač le njegova značajska lastnost. Kot pravi sam, so se mu posnetki, ko jih je slišal prvič, zdeli kot pogrebna slovesnost in v takih trenutkih je svoje emocije pač težje brzdati. Kakorkoli že, Johannssonu je skozi arhaično glasbeno podobo v sodoben kontekst uspelo vpeti začetke tega med glasbenimi izrazi najmlajšega predstavnika.
‘IBM 1401: A User’s Manual’ je eden tistih konceptualnih albumov, v katerih se glasba ne skriva za zgodbo, temveč jo na kar najlepši način predoči poslušalcu. Zahteva pa vso njegovo pozornost, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da bo že prva skladba prevelik zalogaj.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: Sobota, 2. 12. ´06 ob 19.00 (ponovitev 9. 12. ´06 ob 10.00) JOHAN JOHANSSON:
aljosa [02/12/2006]
hvala za tole, z mici neskoncno uzivava ob poslusanju.
odgovori >>