Iz kakšne snovi je spomin? Je lahko kljub svoji spreminjajoči se naravi otipljiv, saj pripada realnim čutom? Morda sledi oblakom na nebu in z vsakim trenutkom bolj bledi ali pa tiho spi nekje spodaj in ga v sedanjost predramijo le nehotene sanje?

Po njeni dolgoletni prisotnosti v sodobni scenski umetnosti gre za njen avtorski in izvedbeni solo prvenec. Pred tem je Bara delovala kot avtorica in koreografinja projektov Križ na gori, Brezdno, Rdeči rez, Nova generacija, Čečečebula, da jih naštejemo le nekaj. Kot plesalka je sodelovala z različnimi priznanimi ustvarjalci, koz denimo Nina Meško, Tomaž Štrucl in Andreja Rauch. Čeprav je njena prvotna domena predvsem ples, katerega je močno obeležilo delovanje na zavodu En-Knap, njen perfomance pogosto prehaja v območje teatra.

Tako je zasnovan tudi projekt Memoari. Kot že omenjeno, se v njem umetnica ukvarja predvsem s procesom spominjanja, skozi katerega lastno osebnost reflektira v luči preteklega dejanja. Tako imamo dve ključni osebi, njo samo v različnih življenjskih obdobjih in njenega dedka. Odnos med njima zaznamuje dedkovo doživljanje sil druge svetovne vojne ter njeno občutenje njegovih spominov. Predvsem tistih, ki se dotikajo nikoli končane zgodbe o partizanih in domobrancih.

Ta je še danes skrita v ovoj nasprotujočih si resnic. Ta se ovija tudi okoli dedka in tako nismo povsem prepričani, kateri strani je pripadal, če sploh kateri – a nevtralna pozicija v tistih časih je bila tako in tako, bolj kot ne, izključena možnost. Tako tudi stavek »Vsi so končali v jami,« ne izda pogleda pripovedovalca oziroma njegovo morebitno nagnjenje spodbija veliko število ruskih slovarjev, ki jih ima na polici.

Kljub tej nejasnosti zgodovina vedno, seve odvisno od tega, katero pero jo piše, črno-belo gleda na preteklost. Nekako tako, kakršen je vzorec odrskih tal, črno-bel torej. Je tu povezava ali gre le za estetsko nadgradnjo? Eno ali drugo, talna situacija dobi zaslužno veljavo šele, ko se izkaže, da ne gre za načičkan plesni pod, temveč pravo domiselno umetnino – beli kvadratki so v resnici beli robčki in to tisti osvežilni, ki se prilepijo na tla. Trik se odkrije šele, ko se mirni in previdni korak nastopajoče prelevi v nekaj divjih plesnih gibov in osrednji del vzorca se razblini v prah. Natančneje v nekakšne bele gmotice.

Škoda, kajti scenografija je v prvem delu predstave resnično očarljiva. In to ne le po zaslugi robčkov. Na začetku odra se po celotni širini namreč razteza pet napetih niti, kot kitarske strune brez inštrumentalnega ozadja. A glej ga zlomka, tudi te ne zdržijo. Pokonča jih mali plamen. Postavlja se vprašanje, zakaj je potrebno lepe stvari nujno slej kot prej uničiti, kar je moč pogosto zaslediti v slovenski sodobni umetnosti. Sploh, če za tem dejanjem ne stoji trdna argumentacija, kot se zdi v tej predstavi. Slednja se sicer dotakne vojne tematike, a se v njo ne poglobi. Vsaj ne do stopnje čustvovanja.

A nikar se ne zadovoljimo s tako površno kritiko. Morda se argumenti skrivajo v intimnem ozadju predstave, v osebni zgodbi pripovedovalca. Avtorica se tako dotika različnih obdobij tako svojega kot življenja dedka in tako smo priča rojstvu in koncu nekega časa, ki bi se navsezadnje lahko poslovil z razpadom in samodestrukcijo. Staro mora očitno umreti - umreti, da se lahko rodi novo.

Kljub tej interpretaciji, še vedno bode v oči izbira tematike vojne v vojni. Predstava je prepletena s čutno komponento bližnjega odnosa, ki je mnogo bolj pristen kot pol stoletja staro dogajanje, ne glede na to, da je še vedno kamen spotike aktualne politike. Predstava sporočilno torej malce šepa, prav tako niso jasno definirani plesni vložki. Ti kar vpadajo v dogajanje in so predvsem sami sebi namen, izvedeni kajpak z veliko mero dovršenosti.

Avtorica se očitno ni hotela upreti prednosti svojega plesnega znanja. Čeprav slednjega predstava sploh ne potrebuje. Gledalec bi se bil lahko zadovoljil tudi s tokom skrivnostne podzavesti, ki preveva predstavo, tiste, iz katere se na novo rojevajo vsi pozabljeni spomini.

Predstave Memoari se je spominjala Alja.