Torek, 5. 12. 2006
goran
Team Doyobi tvorita Chris Gladwin ter Alex Peverett, njune začetke pa najdemo v letu ’98, ko v Sheffieldu, zibelki britanske popularne elektronske godbe, prvič nastopita na enem tamkajšnjih partijev. V naslednjem letu jima prvo dvanajstinčnico založijo pri FatCat Records, že s svojim mini prvencem ’Push Chairs For Grown Ups’ pa prestopita k legendarni Manchesterski založbi Skam Records, ki že dobrih 15 let skrbi za angažirano elektronsko ponudbo. Dokončno se kot ena najbolj inovativnih in vitalnih zasedb na sceni, potrdita na skupni turneji s prominentnežema Autechre v letu 2001. Trenutno sicer Peverett živi na Japonskem, vendar pa očitno to njune ustvarjalnosti ne moti, saj je bojda v zaključnih fazah že naslednji album. Torej precej zgovorna potrditev kreativnosti dvojca, ki z albumom ’The Kphanapic Fragments’ postavlja nove smernice in lepe obete za prihodnost elektronske glasbe. (v celoti!) ...
* Elektronska glasba v zadnjih nekaj letih vse bolj vstopa v številne popularne izrazne oblike, po drugi strani pa tudi nekoč pravoverni elektronski producenti vse bolj posegajo po praksah, ki sicer z elektroniko nimajo kaj dosti skupnega. Samo po sebi ni s tem nič narobe, oziroma je v primerih, ko glasbeniki skozi te oblike iščejo nove možnosti, to celo dobrodošlo, vendar pa se vse pogosteje dogaja, da ustvarjalci to počnejo le zaradi pomanjkanja idej znotraj žanra samega. Morda k temu doda tudi neka splošna klima na ožji elektronski sceni, na kateri se ob izidu vse več generičnih albumov izraža skrb, da je ta pojavna oblika morda že izrabila ves svoj potencial. In tako je celotna scena ujeta v nek začaran krog. Da pa le ni vse tako črno, dokazujejo posamezni kreativci, ki tudi skozi elementarno formo uspešno iščejo nove ideje ter dokazujejo, da ta odprta elektronska glasba še vedno lahko predoči merila ali pa vir inspiracije za mnoge sodobne ’wanna be’ avantgardne bende. V peščico albumov, ki nedvomno sodijo v vrh letošnje IDM bére, lahko mirno prištejemo tudi novi dolgometražec dvojca Team Doyobi.
Tim tvorita Chris Gladwin ter Alex Peverett, njune začetke pa najdemo v letu ’98, ko v Sheffieldu, zibelki britanske popularne elektronske godbe, prvič nastopita na enem tamkajšnjih partijev. V naslednjem letu jima prvo dvanajstinčnico založijo pri FatCat Records, že s svojim mini prvencem ’Push Chairs For Grown Ups’ pa prestopita k legendarni Manchesterski založbi Skam Records, ki že dobrih 15 let skrbi za angažirano elektronsko ponudbo. Dokončno se kot ena najbolj inovativnih in vitalnih zasedb na sceni potrdita na skupni turneji s prominentnežema Autechre v letu 2001. Trenutno sicer Peverett živi na Japonskem, vendar pa očitno to njune ustvarjalnosti ne moti, saj je bojda v zaključnih fazah že naslednji album. Torej precej zgovorna potrditev kreativnosti dvojca, ki z albumom ’The Kphanapic Fragments’ postavlja nove smernice in lepe obete za prihodnost elektronske glasbe.
Team Doyobi ostajata pri preverjenem 8-bitnem ustvarjanju z opremo iz polpretekle zgodovine, ki njunemu izrazu daje specifičen prizvok. Stari Atariji, Commodorji, Spectrumi, Amige in Akaii ob njuni samosvoji uporabi in posameznih vzorcih sicer spominjajo na soundtracke video igric izpred dvajsetih let, a je to le pavšalna oznaka, saj se pod površjem skriva cela vrsta raznorodnih vplivov, ki so skozi zgodovino izklesali godbo, ki jo danes razumemo kot IDM. Črpata na eni strani iz začetnih oblik rejva, acida in hip hopa ter na drugi strani iz britanske psihedelične rock glasbe, nekaj idej pa sta očitno pobrala tudi pri nemški elektronski struji na sledi krautrockerjev. Uvodni, 15-minutni skladbi, ki tvorita skoraj polovico albuma, se najbolj ločita od njunega preteklega dela. Tu zapleteni boben vzorci dajo prostor enostavneje grajenim beatom, ki se lepo dopolnjujejo s precej bolj izrazitimi melodičnimi linijami. Nevajeno uho njun izraz sprva verjetno dojema zelo kaotično, še posebno tista površinska glitch rožljanja, ki ju Team Doyobi tu pravzaprav razširita v elektronski neo-hrup. Toda že po nekaj poslušanjih postane jasno, da je vsak posamezen ton skrbno umeščen v kontekst, ki prej ali slej poslušalca odpelje v brezmejni psihedelični prostor. Natančno kreirana večplastnost pa je garant, da glasba ob vsakem vnovičnem predvajanju ne zapade v neko rutino, temveč intrigira vedno znova. Drugo polovico albuma tvori 8 ’uplifterjev’, ki pa so skozi abstraktno, kaotično formo bolj pisani na bobniče njunih starejših privržencev. Kot rečeno, pa torej že uvodni skladbi ponudita presežek, zaradi katerega se albumu izplača prisluhniti.
V dandanašnji, vse bolj letargični in prazni elektronski godbi, postane pravo veselje prisluhniti albumom, ki gojijo zdrav odnos do svojih korenin in ki obenem sejejo tudi semena, ki bodo bržkone že v bližnji prihodnosti sooblikovala tudi tiste bolj mainstreamovske prakse. Čez nekaj let bomo torej približke idej, ki prepletajo ’The Kphanapic Fragments’, bržkone lahko poslušali na novih izdelkih Radioheadov, do takrat pa se bomo pač zadovoljili z originali.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>