Četrtek, 7. 12. 2006
tadej
Ektro records je valilnica glasbenih idej "bolanih" finskih muzikantov, ki se ogibajo umetniškega elitizma, in se brez sramu predajajo vsem možnim spontanim norčijam. V njihovem katalogu najdemo razna dratanja, improvizirano godbo, šlagerje, psihadelični rock in tako naprej. Skupni člen večih bendov je ustanovitelj založbe in ena najpomembnejših figur finske alternativne scene, Jussi Lehtisalo. Namesto da bi svojim različnim idejam nadeval različna imena, je raje kar vsak njegov projekt ali bend večžanrski. Še najbolj pa celotno srenjo okoli Ektro records uteleša Jussijev matični band Circle. Na sceni so že okoli 15 let in so popolnoma nepredvidljivi, čeprav vedno tipično "Circlovski". In glede na to, da so ga na zadnjih izdajah, tudi preko benda Pharaoh overload (večina istih članov), sekali v NWOBHM (new wave of british heavy metal) maniri, sem pričakoval, da bodo zopet prepevali rock&roll oprijetih hlač in stisnjenih jajc. Ampak ne, očitno so se znoreli, se dodobra najedli nostalgije, in tako je nastala dvojna plošča Miljard, ki je skrajno umirjena, resna, klavirska, hipnotična, in ki se spogleduje z nekaterimi deli Popol Vuh, Bohren Und Der Club Of Gore, The Necks, Arvo Part, Tarentel ... (v celoti!) ...
* Ektro records je založba, ki poleg finskih glasbenikov drži tudi večja imena, kot so Faust, Acid Mothers Temple, Damo Suzuki in Terje Isungset. Če temu naboru kraut rocka, psihadelije, improvizacije in minimalistične perfekcije dodamo še pozabljene obskurne heavy-če Jesters Of Desteny in argentinske post rockerje Los Natas, dobimo približen oris glasbenega repertoarja založbe Ektro. Poleg tega je za to znamko značilen tudi izrazit zvok in svojevrstna glasbena rotorika, ki jo prevzemajo mnogi bendi v času poslovanja s to založbo. To vse pa je le refleksija glasbenega okusa in močnega, a odprtega karakterja z jasno vizijo, ustanovitelja založbe Jussija Lehtisala. Svoje ideje uteleša tudi v mnogih bendih, in namesto da bi se v različnih projektih držal različnih zvrsti, se raje predaja spontanosti in tako z vsako zasedbo odbluzi v območje nepredvidljivega, a vseeno njemu značilnega. Najbolj tipičen primer vsega do sedaj povedanega je njegov matični bend Circle. Gre za kulten finski bend z okoli 15 letno zgodovino, ki mu je uspelo razširiti svojo slavo širše po svetu, seveda po kapilarah alternativne godbe. Njihova razpoznavnost je zelo specifična repetitivnost, ki se kot nekakšen loop ponuja za podlago ostalemu pleteničenju. In to je poleg zvoka tisto, kar je skupno vsem njihovim razno-žanrskim izdajam.
V zadnjih izdajah so ga Circle sekali v NWOBHM (New Wave Of British Heavy Metal) maniri, tudi preko benda Pharaoh Overload, v katerem igra večino istih članov. Resda je to eden od znakov, ki kaže na to, da se bend ne pokorava trendom, saj zanimanje za tovrstne "kastrate" precej slabo narašča s številom dolgolascev. Vendar pa kljub temu, še posebej če opozorimo na razne sumljive izdaje, denimo na kake "alter šlagerje" kot Jussijev bend Ratto Ja Lehtisalo, lahko posumimo, da pravzaprav ne gre za tisto iskreno izražanje, ki obide umetniški elitizem, ampak le za žalosten poizkus zakrivanja ustvarjalske praznine. V dokaz, da temu ni tako, vam bomo danes zavrteli ploščo Miljard, ki so jo pred kratkim posneli Circle. To je ena izmed tistih izdaj, ki skrbi za dober renome benda, v našem primeru tudi založbe, saj utiša dvome vseh tistih, ki držijo nekaj alergije na vse te "ekstremne" finske amplitude, ki se obvezno pojavljajo tekom ustvarjanja.
Circle imajo v svoji diskografiji precej dobrih albumov, vendar pa jim ni nikoli uspelo narediti plate, ki bi me tako prevzela, da bi v sončnih dneh raje ostal v temni sobi in si jo spuščal v sluhovode. To jim je uspelo z novo ploščo Miljard. Gre za album, ki od vseh izdaj Circle najbolj izstopa. V bistvu je to edina plata, za katero ne bi nikoli rekel da je njihova. Pa čeprav nekako ostajajo zvesti enakemu konceptu, le da je izvedba do nerazpoznavnosti drugačna. Namesto da bi s ponavljajočimi se riffi električne kitare, basa in bobnov, mašili tišino, ji tu pustijo, da spregovori v spremstvu minimalistično krožečega klavirja in sporadičnih zvokov basa, tolkal in elektronskih efektov. Edino podobnost z preteklimi albumi bi lahko iskali v platah Forest in Golem, če za elementa primerjave vzamemo akustičnost in dronanje. Vendar se vsa ta podobnost na višjem, izraznem nivoju muzikalične hierarhije, popolnoma zabriše. Album v nekaterih pogledih še najbolj spominja na določena ambientalna, klavirska in hipnotična dela Popol Vuh, Tarentel, Arva Parta, Bohren Und Der Club Of Gore ali The Necks.
Čez plošček Miljard se menja razmerje električne in akustične komponente. Prva komponenta predstavlja nežne in tanke, redko tudi masivne in robustnejše psihedelične drone, šume, efekte, druga pa že omenjene zvoke strun in udarcev. Včasih se obe lepo stketa v domeno elektro-akustike, včasih pa nastopata popolnoma ločeno, a vseeno istočasno. Kljub temu prevladuje organski zvok, tako da je album Miljard daleč od tega, da bi bil namenjen bolj elektronsko usmerjeni publiki. Gre pa seveda za kontemplativni album, čeprav v tem primeru to ni dober izraz, saj glasba posrka vso pozornost poslušalca in kaj hitro se znajdeš v svetu hipnotske sugestije - "skriti ukazi" so seveda znani: z milim in bebavim nasmeškom prazno bulji v svet, ob tem pa doživljaj nepopisne ekstaze.
Zadnji izdelek neprestano se spreminjajoče zasedbe Circle je izšel kot dvojni CD. Glasbe je za več kot 100 minut, in kot je praksa pri takih izdajah, se tudi na tem albumu pojavi kak "nebodigatreba".
Ta pa se seveda porazgubi v množici skrbno urejenih in z neverjetnim občutkom negovanih zvokov, ki se nam predstavljajo v relativno dolgih komadih.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>