Petek, 8. 12. 2006
Borja
Tommy Guerrero je precej zanimiv lik, ki prihaja iz San Francisca. Treba je priznati, da je najbolj znan po dejavnostih, ki niso najbolj povezane z muziko. Tommy je namreč leta skejtal kot profesionalec za streat team kultne firme Powell Peralta, že zelo mlad pa je bil član prvotne zasedbe kolektiva Bones Brigade, v osemdesetih verjetno najbolj prestižne skejt ekipce. Njegova skejterska kariera se je začela leta 1984, ko je na nekem tekmovanju kot edini amater zmagal. From the Soil to the Soul je Tommyjev četrti samostojni album. From the Soil to the Soul je melanholična plošča. Vendar pa še zdaleč ni dolgočasna. Guerreru je uspelo posneti še en album, ki je v osnovi povsem downtemperski, ležeren, hkrati pa dinamičen v detajlih, kot so nekatere »mini« melodike in razdelave bobnov. Soulersko ležernost pa včasih preseka s funkerskimi in rockerskimi vpadi. (v celoti!) ...
* Tommy Guerrero je precej zanimiv lik, ki prihaja iz San Francisca. Treba je priznati, da je najbolj znan po dejavnostih, ki niso najbolj povezane z muziko. Tommy je namreč leta skejtal kot profesionalec za streat team kultne firme Powell Peralta, že zelo mlad pa je bil član prvotne zasedbe kolektiva Bones Brigade, v osemdesetih verjetno najbolj prestižne skejt ekipce. Njegova skejterska kariera se je začela leta 1984, ko je na nekem tekmovanju kot edini amater zmagal. Poti nazaj ni bilo. Sledila je pogodba z že omenjeno Powell Peralta.
Na začetku devetdesetih let je skupaj s prijatelji štartal novi skejt brand, Real Skateboards, kjer še danes dela grafično oblikovanje skejtov, majic ... Poleg tega oblikuje tudi razne druge stvari, med drugimi seveda naslovnice svojih plošč.
From the Soil to the Soul je Tommyjev četrti samostojni album. Pred leti je sodeloval s kultno (in sedaj tudi propadlo) založbo Mo' Wax, kjer so izdajale glavne face levega polja elektronike devetdesetih let in ki jo je sprva precej bistro vodil James Lavelle. Pri tej založbi sta izšla dva Guerrerova albuma, A little bit of Something (2000) in Soul Food Taqueria (2003). Omeniti je tudi njegovo sodelovanje na ne preveč stari plošči One Word Extinguisher (iz leta 2003) lucidnega producenta Scotta Herrena, bolj znanega kot Prefuse 73.
Poleg tega Guerrero igra kitaro v raznih bendih, med njimi je verjetno najbolj znan Jet Black Crayon, s katerim je že izdal dve plošči.
Z albumom From the Soil to the Soul pa se je začelo Tommyjevo sodelovanje z »lokalno«, kalifornijsko založbo Quannum, ki sicer izdaja večinoma s hiphopom povezane zadevščine in ki jo sicer poznamo po nečem drugem – da jo vodi ekipa, ki je v preteklosti veliko sodelovala z Dj Shadowom, ekipa, katere najbolj profilirana člana sta Chief Xcel in Lyrics Born.
Kot smo že omenili, je Tommy Guerrero v prvi vrsti kitarist. Vendar pa se je v zadnjih letih očitno naučil veliko o tehnični plati produkcije, saj, za razliko od nekaterih prejšnjih plošč, poslušalec ne dobi občutka, da je najprej naredil kitarske aranžmaje in se potem nekako trudil zraven prilepiti še ostale elemente. Čeprav so njegove prejšnje plošče premogle veliko bistrih idej in kar nekaj izjemnih viž, pa nekako niso zdržale kot celoviti albumi. From the Soil to the Soul pa je povsem suveren izdelek. Stilsko je precej podoben albumoma, ki ju je Guerrero izdal za Mo'Wax, gre torej za nekakšen laid back konglomerat funka in rocka s primesmi oziroma jasnimi elementi elektronike, hiphopa, soula, celo folka in jazza. Glavna prepoznavnost so še zmeraj kitarske (včasih akustične, drugič električne) linije, vendar pa je treba izpostaviti ritmično razgibanost plošče. Nekateri bobni so semplani brejki, drugi so odigrani. Komadi, ki imajo bobne semplane, izpadejo nekoliko bolj hiphoperski, čeprav le v tem detajlu. Tak je recimo uvodni »The Under Dog«. Posnetki z živimi bobni pa so seveda bolj rockerski in funkerski.
Besedila na plošči (približno tretjina posnetkov ima namreč vokale) so večinoma precej naivna, vsaj tista, ki jih odpoje Guerrero sam. Govorijo o problematiki partnerskih odnosov, vendar pa gre bolj za napeve, ki pač dodajo še eno plast posnetkom. Sta pa na plošči From the Soil to the Soul prisotna tudi dva gosta, kolega z založbe Quannum, Curumin in Lyrics Born. Curumin odpoje pri komadu Salve, ki predvsem zaradi portugalskega besedila in počasnega tempa spominja na brazilsko soul tradicijo izvajalcev, kot sta Tim Maia in Jorge Ben. Precej nenavaden pa je prispevek MC-ja Lyricsa Borna. Ta je sicer znan po fleksibilnosti, po raznih vokalnih stilih, vendar pa pri posnetku »Let me In Let me Out« preseneti z rockerskim besedičenjem. Je pa podlaga tudi najbolj rockerska na plošči in Lyrics Born se je pač uspešno prilagodil temu »moodu« posnetka.
Pri nekaterih komadih se Guerrero uspešno igra tudi s sempli. Najbolj »sempladeličen« posnetek je nedvomno »Tomorrow's Goodbye«, ki se že začne z loopano kitarsko linijo. Ta je sicer verjetno odigrana v živo, vendar pa je uporabljena kot loopan semple. Tudi vokalni del je vzorčen, Tommy je skopal vokale eksotične pevke z opernimi sposobnostmi. Po vokalih sledi še linija harmonike, verjetno posemplane iz istega posnetka kot pevka. Komad »Tomorrow's Goodbye« na moč spominja na muziko še enega producenta melanholičnega downtempa, na muziko Blockheada.
From the Soil to the Soul je melanholična plošča. Vendar pa še zdaleč ni dolgočasna. Guerreru je uspelo posneti še en album, ki je v osnovi povsem downtemperski, ležeren, hkrati pa dinamičen v detajlih, kot so nekatere »mini« melodike in razdelave bobnov. Soulersko ležernost včasih preseka s funkerskimi in rockerskimi vpadi. Funkerski vložki (pri posnetkih, kot sta »Badder than Bullets« in »No Guns, More Glory«) dodajo albumu še eno dimenzijo. Pri njih se močno sliši vplive klaviaturista Money Marka in zvoka plošče Check your Head Beastie Boysov. Rockerski vložki, torej »najglasnejši« deli plošče, pa so verjetno tudi najšibkejši, namreč delujejo nekoliko vsiljeno. Mogoče zato, ker so umeščeni nerodno, saj sta najbolj distorzirana prav zadnja dva posnetka na albumu, kar se zdi nekoliko nelogično.
Vseeno je From the Soil to the Soul še en kvaliteten izdelek multitalentiranega lika Tommyja Guerrera. Formula je seveda preprosta: karkoli, kar se vsaj malo zgleduje oziroma je vsaj malo slišati kot najboljša leta Beastie Boysov, ne more zgrešiti!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>