Sobota, 9. 12. 2006
Bozji_dar
Redki so bendi, ki jim že s prvim albumom uspe ustvariti pozornost vzbujajoč izdelek. Še veliko redkeje se to zgodi bendom, ki ne prihajajo iz večjih središč glasbenega dogajanja, kakršna sta npr. London ali New York. No, in prav to se v zadnjem času dogaja štirim mladeničem iz manjšega norveškega mesta Kristiansund, ki so se po začetnih porodnih krčih ustalili v Oslu za imenom 120 Days. Po dveh EP-jih in nastopu v kultnem norveškem klubu By:Larm so dotično četverico opazili pomembni velmožje, ki so poskrbeli za to, da so se dečki hitro znašli na pomembnih evropskih odrih. Njihovi nastopi na festivalih v Readingu in Leedsu ter na barcelonskem Sonarju so jim prinesli pogodbo z njujorško založbo Vice Recordings, ki je odgovorna za širjenje britanskega virusa po Novem Yorku. V njihovem katalogu pomembno mesto zasedajo npr. The Streets in Bloc Party. Precej dobra druščina za uveljavljujoče se norveške mladce. Nobena skrivnost ni, da je zvok novovalovskih osemdesetih že lep čas moderen in nič ne kaže, da se ga bodo mladi, prihajajoči bendi kmalu naveličali. Vedno več jih je in v kopici izvajalcev le redki uspejo ustvariti nekaj, kar bi bilo vredno ločiti od plev. Pri rosnih, niti ne dvajsetih, letih in to že kar s prvencem, je četverici 120 Days, ki jo sestavljajo Adne Meisfjord s kitaro in vokalom, Jonas Hestvik Dahl z basom ter Arne Kvalvik in Kjetil Oveson na sintih in ritem mašini, uspelo prav to. Ustvariti samosvoj prepoznaven zvok, za katerega je sicer očitno, da svoje vplive in navdih išče v zgodnjih novovalovskih in deloma tudi še krautrockerskih praksah, a je pri tem povsem prepričljiv in dovolj samosvoj, da ga le stežka označimo za zgolj kopijo. S tem so se 120 Days že v samem štartu pomembno izdvojili iz množice zgolj posnemovalcev trenutnih trendov.
120 Days so v osnovi rockerski bend, ki igra na kitare in bobne, čeprav v resnici njihova muzika bazira na elektronski ritem mašini in sekvencerjih. Tudi sami zase pravijo, da kitar pravzaprav ne marajo, kar je razvidno že po prvi izkušnji z njihovo glasbo. Zvoke, ki jih sproducirajo s tem inštrumentom, obvezno speljejo čez obilje reverbov in ostalih efektov, zaradi česar komadi sicer ohranjajo potrebno kitarsko ostrino, a na precej bolj atmosferičen način. V tem pogledu so me 120 Days spomnili na zvok, ki je bil značilen za zgodnje U2, torej še iz časov preden so postali zares veliki. Sami zase pravijo, da jim, če ne drugače, zaradi njihove velike ljubezni do sintesajzerjev, največ pomenijo prav Kraftwerk in Neu!. Zelenjavni zvok se najbolj očitno razkriva v zaključni 11-minutni skladbi, ki že v naslovu pove od kje so fantje črpali navdih. I’ve Lost My Vision (Kraut Nr.1).
Uvodni komad in hkrati prvi single s plošče Come Out (Come Down, Fade Out, Be Gone), je bolj kot zaradi svoje sporočilnosti navkljub dobro artikuliranemu naslovu opazen zaradi devetminutne zvočne odisejade, ki jo fantje uprizorijo že takoj na začetku plošče. Lahko bi rekli, da so 120 Days daleč najboljši prav v teh podaljšanih skladbah, v katerih pride do izraza njihov odličen občutek za repeticijo in fino, komaj opazno manipuliranje z zvokom. Akordi osnovne melodije so običajno zelo razpotegnjeni in le pozorno uho bo ujelo vsak posamičen prehod. In četudi njihov zvok v veliki meri temelji na starih sintesajzerjih iz osemdesetih, njihova glasba ne zveni prav nič robotsko in zlahka zapelje poslušalca v trans. Dolžina skladb pri tem seveda občutno pomaga.
Paradoksno pri tem bendu je dejstvo, da čeprav markantni pevec Adne Meisfjord s svojim deško občutljivim vokalom občutno in odločilno prispeva k prepoznavnemu zvoku skupine, njegova besedila ne igrajo vidnejše vloge v končni podobi zasedbe. Precej bolj izstopa sama inštrumentalna plat njihove godbe.
Zasedbi, ki ji je že s prvencem uspelo ustvariti tako opazen album, se nedvomno obeta še lepa prihodnost.
Komentarji
komentiraj >>