Ko je pred natanko letom dni Carla Del Ponte na Tenerifih za ovratnik zgrabila Anteja Gotovino, se je na Hrvaškem zgodila delna homogenizacija ljudstva pod geslom »Svi smo mi Ante Gotovina«. V skladu s prešernostjo splošnega ljudskega odpora je drugi pól javnosti odgovarjal s »Svi smo mi Carla Del Ponte.« Geslo za današnjo rabo v Sloveniji, ki hudo boleha za sindromom HDZ, bi lahko bilo: »Svi smo mi Jelka Strojan.« Ali pa, za tiste, ki radi pogledajo globoko v dnevne novice: »Svi smo mi društvo Onej.«
SVI SMO MI ONEJ
Ko je pred natanko letom dni Carla Del Ponte na Tenerifih za ovratnik zgrabila Anteja Gotovino, se je na Hrvaškem zgodila delna homogenizacija ljudstva pod geslom »Svi smo mi Ante Gotovina«. V skladu s prešernostjo splošnega ljudskega odpora je drugi pól javnosti odgovarjal s »Svi smo mi Carla Del Ponte.« Geslo za današnjo rabo v Sloveniji, ki hudo boleha za sindromom HDZ, bi lahko bilo: »Svi smo mi Jelka Strojan.« Ali pa, za tiste, ki radi pogledajo globoko v dnevne novice: »Svi smo mi društvo Onej.«
Tragika novičarstva je v tem, da zgodbe razkriva na koncu, ob razpletu. V našem primeru ob aretaciji predstavnikov nevladnih organizacij, ki so v petek 1.12.2006 skozi streho vstopili v prostore zaplombiranega Art centra Središče. Tragika zato, ker TV-ekipe na kraj dogodka niso priletele 13. februarja letos, ko so predstavniki občin Moravske toplice in Šalovci nelegalno sklicali sejo sveta zavoda in za novo v. d. direktorice izvolili neko Simono Zadravec, ki z delovanjem Art centra ni imela nič. In ni bilo poročevalcev tri dni pozneje, ko je občina najela odvetnika, da iz Art centra nažene umetnike in ga zapečati. In ni bilo vaških straž, ko je bila 9. marca za še bolj novo v. d. direktorice imenovana Petra Pika Pevec, ki nima visokošolske izobrazbe in delovnih izkušenj na področju kulturnega managementa. In tiskovne agencije niso poročale o tem, da je nova šefica pooblastila svojega ljubčka pravnika, da Art center zastopa. Niti o tem, da se je usedla na bančni račun in brez hrane, kaj šele orodja, pustila umetnika iz Anglije in Poljske in člane društva Onej, ki so edini, ki v Art centru delajo. Sledili sta legalni seji ustanoviteljev zavoda na pobudo društva Onej, ki se je predstavniki občin Moravske toplice in Šalovci niso udeležili. Imenovan je bil nov direktor, a se prej imenovana še vedno predstavlja kot v. d. in prestreza pošto partnerskih organizacij. Med drugim tudi Ministrstva za kulturo in interregijskega projekta, težkega debelih 100 milijonov tolarjev. Je društvo Onej o tem obvestila ali Ministrstvu odpisala? Ne. Namesto tega je Telekom na njeno zahtevo Art centru odklopil telefon. Ker pa je to tragikomedija o nekih hipijih in umetnikih bogu za hrbtom, je do minulega vikenda gospodinja v Grosupljem več vedela o joškah Miše Molk.
Naiven je, kdor verjame tisti polovici politične elite, ki zadnji dve leti orje po Sloveniji, in Vlasti Nussdorfer, da je romsko vprašanje izbruhnilo, ker ga je prej Kontinuiteta Kučanovega in Drnovškovega klana pometala pod preprogo. Če menite, da so vaške straže samo izraz klenega kmečkega bolj ali manj ksenofobnega uma, ste usekali mimo. Ravno tako pomladanski obiski tržnih in delovnih inšpekcij po neodvisnem klubovju niso aseptične operacije nepristranske agencije.
Državno šikaniranje sive gospodarske cone npr. Metelkove ali Pekarne je vedno stvar odločitve oblasti – ali zamižati ob dejstvu, da neobdavčeno pivo financira program, ker ga Ministrstva ne morejo - ni pa slabo, da underground je - ali pa ugotoviti, da »en red mora bit« in uveljaviti tržno logiko na terenu, ki tržne logike v svojem bistvu ne more prebaviti.
Tako tudi divjanje belih domorodcev proti ciganom ni nič drugega kot davek, ki ga je Janša hotel ali moral plačati dolenjskemu volilnemu telesu. Ali če približno povzamem Darija Zadnikarja: drhal ni nikoli samo drhal brez privoljenja oblasti. Zato v zvezi z zapletom v Art centru ne moremo govoriti le o samovolji lokalnih veljakov v Goričkem pašaluku. Nekaj gnilega je v sistemu pravnem in političnem, da dopuščata, da »kadija tuži - kadija sudi«. Prisrčen simptom provincialnega nepotizma je namreč dejstvo, da se Cipot pišejo kar trije akterji naše zgodbe: sodnica okrajnega sodišča v Murski Soboti, ki je aprila odredila deložacijo, ker da društvo Onej povzroča škodo, novinar tiskovine Direkt, ki je Art center opisoval kot leglo narkomanov in klošarjev in tretji, župan občine Moravske toplice, ki je šefa Art centra, Zdravka Pravdiča Peca, odkrito snubil v kavbojsko delitev denarja iz projekta PHARE, ki so ga na Goričko napeljali Onejevci. In očitno je bil izvirni greh ravno zavrnitev mafijske transakcije.
Od tu naprej ima spor poteze osebne vendette. Legalistične trike, nelegalne seje in imenovanja ter partnerske zveze vpletenih v izgon tistih, ki so prvo slovensko rezidenčno umetniško središče ustvarili, država le opazuje. Medtem ko tožba na višjem sodišču na imenovanje nastavljene v. d. direktorice še ni izrečena, domači škodljivci ob pomoči policije pridno aretirajo simpatizerje društva, ki vstopajo v deložiran prostor.
Da pa se ne bo zdelo, da je vsega kriva desna desnica se spomnimo, da sta se vsaj dve podobni odtujitvi produkta dela zgodili že pod LDS. V Krškem je Društvo zaveznikov mehkega pristanka občini na pladnju prineslo načrt ustanovitve mladinskega centra, do katerega so se prekopali v petih letih dela na področju mladinske kulture in birokratskega križevega pota med državo, Uradom za mladino in lokalno skupnostjo. In ko je leta 2001 bilo potrebno imenovati direktorja, je zmagal sorodnik in ne kompetentni. V Železnikih so kulturnemu društvu Rov kako leto pozneje zbuldožerirali opuščeno kolibo sredi gozda, ki je služila kot predhodnica mladinskega centra. Spet zato, ker se je tako zazdelo lokalnemu šerifu, ki mu nihče ni mogel nič.
In kaj naj bi država imela od oviranja in celo sporadičnega uničevanja posameznih kulturno-političnih žarišč, ob katerem niti ne trzne? Poglejmo, če na dogajanje lahko apliciramo Marxovo shemo iz Osemnajstega brumaira Ludvika Bonaparta. Recimo, da je slovensko klubovje in z njim Art center produkt libertarnega miselnega toka, ki je zadnjo zlato dobo doživel konec tako opevanih 80-ih prejšnjega stoletja. Torej v času, ups, homogenizacije javnega prostora, ko so secesijske težnje bodoče elite za izvedbo projekta uzurpiranja dvomilijonske tržnice potrebovale najširši konsenz. In seveda jurišnike v obliki novih družbenih gibanj, tednika Mladina, Radia Študent, panka in Zveze socialistične mladine. Ko so se novorevijaši in novobogataši utrdili pri koritu, je nenačelna koalicija z alternativci začela puhteti. Tako kot je francoska buržoazija potlačila proletariat, je pozneje fasala Bonapartovo diktaturo. Takoj ko je demos z liberalci povohal oblast, je na Metelkovo poslal buldožer. In takoj ko je capin Cipot ugotovil, da ne more molsti Art centra, je nad umetnike in prostovoljce zavihtel pendrek.
Depresiven je bil – in očitno še nekaj časa bo - Ivo Poderžaj.
Komentarji
komentiraj >>