Torek, 12. 12. 2006
juREm
Ker je december že kar pravi čas za ocenjevanje najboljših plošč v iztekajočem se letu, bomo prav zaradi tega na lestvico uvrstili tudi ploščo, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Fear and Lothian lahko namreč suvereno uvrstimo med najboljše elektro izdelke leta 2006, pa čeprav se zdi, da je prvi samostojni album v zgodovini založbe Touchin' Bass, minil brez posebnega vznemirjenja ali razburjanja s strani medijev. Vsi mu priznavajo mojstrstvo, to pa je tudi vse, česar je bil deležen Dave Being, ki se skriva za malce zavajajočim imenom The Wee DJs. Njegov profil je absolutno nevsiljiv, pravzaprav že skorajda malce enigmatičen, saj je kljub temu, da je na sceni že od začetka devetdesetih let, obdržal precej skrivnostno pozo in se pravzaprav dokazoval izključno z glasbo. (v celoti!) ...
* Ker je december že kar pravi čas za ocenjevanje najboljših plošč v iztekajočem se letu, bomo prav zaradi tega na lestvico uvrstili tudi ploščo, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Fear and Lothian lahko namreč suvereno uvrstimo med najboljše elektro izdelke leta 2006, pa čeprav se zdi, da je prvi samostojni album v zgodovini založbe Touchin' Bass, minil brez posebnega vznemirjenja ali razburjanja s strani medijev. Vsi mu priznavajo mojstrstvo, to pa je tudi vse, česar je bil deležen Dave Being, ki se skriva za malce zavajajočim imenom The Wee DJs. Njegov profil je absolutno nevsiljiv, pravzaprav že skorajda malce enigmatičen, saj je kljub temu, da je na sceni že od začetka devetdesetih let, obdržal precej skrivnostno pozo in se pravzaprav dokazoval izključno z glasbo. Na njem ni torej nič senzacionalnega ali ideološko spornega, najmočnejša in najpomembnejša komponenta ostajajo njegovi specifični elektro ritmi, ki jih je producent iz Edinburgha najprej delal pod imenom Being, leta 1997 pa je svoj stari sinonim zamenjal s sedanjim The Wee DJs. Zanimivo je, da je Dave svojo kariero začel z nastopi v živo, predvsem v okolici Edinburga, kasneje pa se je razširil še na črno plastiko, pri čemer je že v samem začetku sodeloval z Claudom Youngom in svojimi škotskimi kolegi Two Lone Swordsmen. Neka podobnost med z duetom Andrewa Weatheralla seveda obstaja, saj njihov elektro ni primerljiv niti z detroitskimi, niti z nizozemskimi, kaj šele z nemškimi strujami. Škotska scena je specifična do te mere, da so producenti razvili svoj tipični zvok, kamor lahko morebiti prištejemo tudi založbe tipa Touchin' Bass, ki prav tako objavlja plošče, napolnjene z najnižjimi možnimi basi, industrijsko mentaliteto in pa neko nedoločljivo funky komponento, ki celo reč še vedno drži v okviru nalezljivo plesne glasbe.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Po ploščah, ki jih je Dave Being razkropljeno izdajal pri različnih založbah, se je s ploščo le ustalil pri Touchin' Bass, ki še vedno ostaja ena od najbolj vznemirljivih britanskih založb, pa čeprav tudi sama trpi zaradi kroničnega pomanjkanja pozornosti s strani medijev. A vendarle njena šefica Andrea Parker, ki se jo najbolj spomnimo po njeni DJ-kicks kompilaciji in plošči Melodious Thunk, pač »fura« svojo posebno smer elektro muzike, kar vsake toliko dokazuje z monumentalnimi kompilacijami. Ena od takšnih je tudi SUBsidence, s katero je napovedala celo vrsto novih imen pri založbi, med drugim tudi The Wee DJs. Ploščo Fear and Lothian je pravzaprav zelo težko opisati, saj jo je še najbolje občutiti na lastni koži, po možnosti z zelo dobrim »sound systemom«, pri katerem globoki basi zares pridejo do izraza. Kljub skupnemu imenovalcu, ki ga najdejo v elektro muziki, so vplivi zelo različni, od že prej omenjenega industriala, pa do ambienta, ves čas pa zvočna materija ostaja funky in plesna. To se sicer zdi kontradiktorno, ampak na ta način plošča dobi ne vrste enigmatično in neoprijemljivo noto, ki jo le redko srečamo kje drugje. Zvok je hkrati zaprašen in jasen, dreza v številne detajle, obenem pa vodilno vlogo pogosto prevzamejo basi, ki se včasih razvijejo do te mere, da jih imamo lahko za perkusivni element. Zaradi naštetega plošča verjetno odlično deluje tako doma na slušalkah kot v klubu, kjer si brutalne uničevalne moči komadov pri polnem ozvočenju niti ne znam predstavljati. V glavnem, čaka nas odlična plošča anonimnega producenta, ki pa ne navdušuje s sociološkimi atributi, ampak s tistim, kar bi moralo biti tudi nasploh prvo merilo – z glasbo.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>