Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 24. 12. ´06 ob 19.00 (ponovitev 31. 12. ´06 ob 10.00) WORLD SAXOPHONE QUARTET: Political Blues (Justin Time, 2006) (2678 bralcev)
Nedelja, 24. 12. 2006
david



World Saxophone Quartet: Political Blues Redki glasbeniki, skupine ali projekti so v zgodovini popularne glasbe znali jazz in določeno njegovo sporočilo na ustrezen način približati širši publiki ali plesiščem, ne da bi ob tem izgubili oziroma zapostavili samo jedro jazza. Zavoljo všečnosti, dostopnosti ali drugih dejavnikov tako takšen jazz pogostoma izpade medel, brezkrven, spoliran, uglajen, banalen ali kar je še takšnih pridevnikov, ki niso lastni prvobitni naravi jazza. Album Political Blues, ki ga je letos za kanadsko založbo Justin Time izdal World Saxophone Quartet je, v nasprotju s prej opisanim odličen primer spoja jazzovske elementarnosti in spontanosti, ki na podlagi blues in funk ritmov s svojimi politično angažiranimi sporočili zadane širok in daljnosežni met. (v celoti!) ...
* Redki glasbeniki, skupine ali projekti so v zgodovini popularne glasbe znali jazz in določeno njegovo sporočilo na ustrezen način približati širši publiki ali plesiščem, ne da bi ob tem izgubili oziroma zapostavili samo jedro jazza. Zavoljo všečnosti, dostopnosti ali drugih dejavnikov, tako takšen jazz pogostoma izpade medel, brezkrven, spoliran, uglajen, banalen ali kar je še takšnih pridevnikov, ki niso lastni prvobitni naravi jazza. Album “Political Blues”, ki ga je letos za kanadsko založbo Justin Time izdal World Saxophone Quartet, je v nasprotju s prej opisanim odličen primer spoja jazzovske elementarnosti in spontanosti, ki na podlagi blues in funk ritmov s svojimi politično angažiranimi sporočili zadane širok in daljnosežni met.

World Saxophone Quartet je jazzovska institucija, stara več kot tri desetletja, ki je v jazz pionirsko uvedla zasedbo saksofonskega kvarteta in kmalu za tem dobila mnoge sledilce, med drugim tudi Rova Saxophone Quartet. Svojih prvih dvajset let so se World Saxophone Quartet strogo držali začrtane forme in razvijali značilen zvok, pred dobrimi desetimi leti pa so ga začeli bogatiti tudi z dodanimi glasbili in predvsem z ritem sekcijo, ki so jo prvič vpeljali leta 1995 na albumu “Breath Of Life” in je prisotna pri večini komadov tudi na njihovem zadnjem albumu. Mnogi jim ob tej spremembi očitajo izgubo njihove osnovne prepoznavnosti, vendar lahko po drugi strani njim v bran trdimo, da si s tem odpirajo področja novih izraznih in zvokovnih možnosti ter postajajo obenem tudi dojemljivi za širša občinstva. Sicer pa World Saxophone Quartet sestavljajo vsekakor odlični saksofonisti, trije originalni člani zasedbe Oliver Lake, David Murray in Hamiet Bluiett ter novejši član Bruce Williams, ki je že približno peta zamenjava za prvotnega in že preminulega člana zasedbe Julliusa Hemphilla.

Na svojem predzadnjem albumu iz leta 2004, naslovljenem “Experience” so se World Saxophone Quartet posvetili avtorskim obdelavam Jimmyja Hendrixa, sicer pa so se v svoji diskografiji podobno naslonili že na Duka Ellingtona, Milesa Davisa, na različne soul in R&B klasike ter tudi na glasbo Južne Afrike. Na albumu Political Blues pa se World Saxophone Quartet posredno nanašajo na zapuščino afro-ameriške glasbe, predvsem na blues, R&B ter funk, ki jim služi kot osnova za odlične in polnokrvne, mestoma kričeče in cvileče, skorajda freejazzovske solistične izlete, v vso to izredno zapeljivo in drzno glasbo pa zavijejo brezkompromisna politično-angažirana besedila.

Skladb z besedili je na albumu “Political Blues” skoraj polovica, vsa, razen komada ‘Mannish Boy’, pa se nanašajo na skorumpirano, socialno brezbrižno in hipokritično politiko ZDA. V skladbah ‘Political Blues’ in ‘Spy On Me Blues’ se nanašajo (podobno kot Dirty Dozen Brass Band na njihovem letošnjem albumu What's Going On) tudi neposredno na razmere ob in po orkanu Katrina, ki je razdejal zibelko jazza. Predvsem v komadu ‘Spy On Me Blues’, zadnjem na albumu, se ostro satirično spravijo na milo rečeno neustrezne reakcije ameriške politike in njihovega »kralja Georga« v prvih dneh katastrofe v New Orleansu.

K ritmično in zvočno bogati naravi albuma v veliki meri prispeva impresivna ekipa gostujočih glasbenikov, kot so Jamaaladeen Tacuma na basu, Craig Harris na pozavni ter didgeridooju v komadu ‘Bluocracy’, Lee Pearson na bobnih, James “Blood” Ulmer na kitari in vokalu v komadu ‘Mannish Boy’, Jeremy Pelt na trobenti, Carolyn Amba Hawthorne na vokalu v komadu ‘Amazing Disgrace’ ter Herve Samb na kitari. Najbolj na albumu, navkljub odličnim gostom, pa blestijo predvsem sami člani World Saxophone Quarteta, ki poleg odličnih kompozicij, aranžmajev, skupinske igre in petja prispevajo nekaj najboljših trenutkov v obliki sicer krajših, a izredno ekspresivnih in vročekrvnih improvizacij. Nenazadnje pa izstopata na albumu “Political Blues” tudi izredna uglašenost in zagon World Saxophone Quarteta, ki igra in žene glasbeni tok albuma kar se da zavzeto, kot da bi šlo za njihovo najpomembnejšo glasbeno in politično izjavo, ki jo morajo spraviti skozi in jo narediti slišno ter z njo nenazadnje zbuditi in mobilizirati množice.


pripravil David Verbuč


Komentarji
komentiraj >>