Sobota, 6. 1. 2007
Skabina
Mike Mccolgan se je morda komu zameril, ko je odšel iz Dropkick Murphys, toda zamere so že zdavnaj zakopane, ali pa se morajo dokončno zakopati po izdaji zadnjega albuma njegovega benda Street dogs, ki se imenuje Fading America Dream, ki ponuja moderni ameriški streetpunk v njegovi najboljši obliki. (v celoti!) ...
* Prepričana sem, da ni bilo malo tistih, ki so Miku McColganu zamerili, ko je leta osemindevetdeset odkorakal iz Dropkick Murphys. In to zaradi kakšnega razloga!! Da bi se udinjal pri bostonskih gasilcih – kar so bile menda njegove, že dolgoletne sanje, ki so nadvladale celo glasbo. Me prav zanima kako se je počutil, ko je gledal, kako Murphyji z novim pevcem Alom Barom zavzemajo svet in preraščajo v enega njegovih najboljših in najbolj priljubljenih punk bendov. Glede na to, da boste v današnji tolpi bumov slišali zadnji - že tretji album njegovega po-murphyjevskega benda Street dogs, si seveda lahko mislite svoje, kajti očitno je ljubezen do glasbe – morda pa tudi obžalovanje ali kakšen drug razlog, na koncu spet premagala željo po gašenju požarov.
Mccolgan se je s Street dogs v glasbo vrnil štiri leta po odhodu iz Dropkick Murphys in že z prvim albumom, ki je izšel leto kasneje je ta bivši gasilec z svojo druščino zakuril po punk sceni. Kako ne bi, ko pa je hodil v dobre šole – ene najboljših kar lahko. Najprej je bila to Bostonska šola punka in hardkora, ki je ena najmočnejših v ZDA – od bendov kot so SSDecontrol, Negative FX in Slapshot naprej, in pa seveda Dropkick Murphys. Bostonske šole sta bila deležna tudi bobnar Joe Sirois, ki se je izdatno izobrazil tudi z igranjem v legendarnih Mighty Mighty Bosstones in basist Johnny Rioux, ki se v svojih referncah lahko hvali z preteklosjo v Bruisers, pa tudi igranju ob strani Mika Ness-a iz Social Distortion in Rogerja Miretta iz Agnostic Front v njegovi španoviji ki se ji reče Roger Mirett & the disasters. Tukaj pa nikakor ne smem pozabiti južnega vetra, ki sta ga v bend prinesla dva Texačana – kitarista Marcus Holar in Tobe Bean, kajti Mccolgan v svojih intervjujih vedno poudarja, da so Street Dogs kolektiv, kjer lahko prispeva vsak. In ko sem že pri naštevanju šol, seveda ne smem pozabit še ameriškega in angleškega punka in tiste, morda celo najpomembnejše, ki se ji reče življenje.
Vrženo vse skupaj, kar sem prej naštela, v en lonec nam da Street dogs. Pa da ne bo pomote – nič novega in revolucionarnega ni to kar se iz tega izcimi, nič takega kar ne bi slišali že na prvem albumu Dropkick Murphys Do or die, ki je bil edini tega benda, na katerem lahko slišimo tudi Mccolgana. Brez te primerjave pač ne gre, naj se čovek še tako trudi, da ne bi preveč omenjal njegovega predhodnega benda. Naj Mccolgan oziroma Street dogs, da ne bom delala krivice drugim članov, to delajo zavestno ali ne, brez tega ne gre, dokler igrajo street punk kot ga igrajo in poje Mccolgan s svojim nezgrešljivim, specifično obarvanim glasom, kot mu ga je dala mati narava. Fading American Dream bi prav lahko bil album Dropkickov, če odvzamemo keltske vplive, ki pa so prisotni tudi na tem albumu, le da v zelo majhni količini. Mogoče ste zdaj pomislili čemu potem govorim zdaj o njem in ga boste potem poslušali, če pa ni nič posebnega. Hmmm, tega pa nisem rekla, album je še kako poseben, čeprav ni nič posebnega. Fading American Dream je več kot odličen album, je mogočna eksplozija čiste street punkerske energije, ki se ohranja od začetka do konca. Je kot adrenalinska vožnja z vlakcem smrti, kjer vas premetava malo sem malo tja in obrača okrog in okrog, pri tem pa vas obdaja zaščitni oklep, da ne padete ven – in ko pridete na konec – no ne vem kako je bilo z vami, če ste se kdaj peljali z vlakcem smrti, toda jaz sem iz njega odšla s precej tresočimi nogami. Za razliko od drvečega vlakca, na katerega vsaj jaz nisem šla nikoli več v življenju, pa Street dogs človek kar ne more imeti zadosti. Nalezljive melodije, ne glede na to ali so bolj punkerske, hardkorovke ali preprosto rokerske, okužene z takimi ali drugačnimi vplivi, se ti zalezejo pod kožo, ali v srce ali v ušesa – kamorkoli že, tam ostanejo še dolgo časa, nekaterim bodo ostale tudi za vedno. Nemalo k temu prispevajo za street punk značilni večglasno odpeti refreni, ki vsaki glasbi vedno dodajo še ekstra moč.
Preden končam branje te tolpe moram povedat še nekaj o besedilih. Besedila so vedno pomemben del glasbe, če ta ni instrumentalna, seveda. Ampak kaj, ko je večina teh spisana, da poneumlja ljudi in jim pozornost vleče vstran od vsakodnevnih težav ali pa prezentirajo individualne egomanije. Nič nimam proti zabavi in humorju, da ne bo pomote…če ima stil. Gasilci in njihove pumpe se mi ne zdijo prav nič zabavni, ironično pa naš bivši gasilec Mccolgan tukaj ne ponuja prav nič zabavnega – razen glasbe seveda. Ta vas lahko zabava, to o čemer prepeva, pa je za glavo. Ok, mogoče se humorju rahlo približa ko se dela norca iz lastnega in bendovega konzumiranja alkohola, ampak v bistvu se komad Tobe's got a drinking problem, loteva velikega problema, ki ga je vsepovsod polno – alkoholizma. Sicer pa je album Fading American dream vseskozi prežet z socialno in politično problematiko, kar vam pa tako ali tako pove že naslov albuma sam. Ameriški sen bledi – to vidi Mccolgan, vidi njegova druščina v, ob misli na katerikolega Boga, še bolj pa njegove predstavnike na Zemlji, se jim obrača v želodcih, vojna pa ima grozovite posledice. Pri tem moram povedati, da je sam Mccolgan veteran zalivske vojne – ki, že zdavnaj več ne verjame, če sploh kdaj je, v demokracijo, kot jo prodajajo po teveju. To vam mogoče zdaj zveni preveč moreče in vas odvrača od poslušanja tolpe. Zagotavljam vam, da ni Fading American Dream niti malo zamorjen album – je samo realen. Če vam je to preveč raje koj preklopite na kašno hit postajo, preostali pa bomo pa zdaj poslušali odlično glasbo, ki je poleg tega še inteligentna – če je glasba to lahko.
pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>