Ponedeljek, 8. 1. 2007
barbara
V reviji Mojo so pred nekaj leti zapisali, da ima vokal Nine Nastasie tako moč, da posrka ves zrak iz prostora, v katerem se pojavi. Tudi takrat, ko njen vokal zaslišimo iz radijskega sprejemnika. Vsi tisti, ki avtorico poznate, saj se skorajda sezonsko pojavlja na slovenskih in balkanskih odrih, ste gotovo to že kdaj preverili tudi v živo. Na RŠ-u spremljamo njene korake že od samih začetkov. Z odkritjem njenega prvenca Dogs, ki je izšel za majhno, neodvisno založbo Socialist Records, smo preverili tudi ostala dva albuma The Blackened Air in Run to Ruin in nismo ostali ravnodušni. Njene iskrene, preproste, a hkrati prodorne pesmi so se nam skozi vse tri plate prilepile nekam globoko v podzavest. Ne vse, seveda. Nina Nastasia je avtorica nasprotij; je trda in krhka hkrati, ženstvena in otroško nedolžna, predvidljiva a hkrati polna iskrivih izpovedi, ki zazibajo v mehko in sanjavo ždenje, kdaj pa ti na široko razprejo oči. (v celoti!) ...
* V reviji Mojo so pred nekaj leti zapisali, da ima vokal Nine Nastasie tako moč, da posrka ves zrak iz prostora, v katerem se pojavi. Tudi takrat, ko njen vokal zaslišimo iz radijskega sprejemnika. Vsi tisti, ki avtorico poznate, saj se skorajda sezonsko pojavlja na slovenskih in balkanskih odrih, ste gotovo to že kdaj preverili tudi v živo. Na RŠ-u spremljamo njene korake že od samih začetkov. Z odkritjem njenega prvenca Dogs, ki je izšel za majhno, neodvisno založbo Socialist Records, smo preverili tudi ostala dva albuma The Blackened Air in Run to Ruin in nismo ostali ravnodušni. Njene iskrene, preproste, a hkrati prodorne pesmi so se nam skozi vse tri plate prilepile nekam globoko v podzavest. Ne vse, seveda. Nina Nastasia je avtorica nasprotij; je trda in krhka hkrati, ženstvena in otroško nedolžna, predvidljiva a hkrati polna iskrivih izpovedi, ki zazibajo v mehko in sanjavo ždenje, kdaj pa ti na široko razprejo oči .
Njena glasba prav tako odraža te paralelne svetove. Tihe in nežne melodije prekinejo godalni vrinki, drsečo kitaro izrine dominanten boben, drugič pa boben ponikne pred zdaj mehkim, zdaj pa udarnim vokalom. Take smo je vajeni. V tokratni plati, četrti po vrsti, s katero je presedlala k založbi Fat Cat, pa se nam pokaže v malo drugačni luči. Tudi naslov plošče On Leaving pove, da avtorica zapušča stare navade in se podaja na drugačne raziskovalne poti. Plata je še bolj minimalistična od njenih predhodnic in morda zato tudi bolj čista, gola in iskrena. Je ena od plat, ki jo je potrebno poslušati na slušalke. Delno zaradi prefinjenosti besedil, delno pa zaradi tihih inštrumentalnih vpadov. On Leaving je manj teatralična, manj gotska in če je bila Nina Nastasia v preteklosti intimna avtorica, se je v svoji zadnji plati še bolj razgalila.
Njeni zvesti sogodbeniki so zreducirani na štiri člane in tri inštrumente: Dylan Willemsa na violi, Jay Bellerose in Jim White oba na bobnih in Steven Beck na klavirju. Vseh pet članov z Nino vred se je tudi tokrat zbralo pod budno taktirko producentskega mačka Steva Albinija. Albini je v nekem intervjuju poudaril, da je plata On Leaving morda edina plata v letošnjem letu, ki se je ne more naveličati poslušati. In Albini ima prav. Če si boste plato zavrteli vsaj trikrat, vas bo osvojila.
Glavni igralci, ki se prebijajo na plan so trije: kitara, klavir in vokal. Bobni občasno zaprasketajo ali zahrumijo, a tudi to skoraj neopazno. Njihov zvok je skoraj naoljen, minimalen. Le pazljivo uho lahko zazna njegove nevsiljive in igrive vrinke. Z razliko od bobnarjev ima tokrat Steven Beck na klavirju proste roke. Njegove improvizacije so vsestranske. Beck se ne zadržuje samo ob nežnih melodičnih spremljavah vokala, temveč svojeglavo večkrat zatava stran od strukture. Najbolj izrazito se poigrava s tipkami v komadih Lee in If we go to the west. Tudi godala, tokrat je njihova predstavnica samo viola, ki so v preteklosti zavzemala vlogo udarnih in srce parajočih spremljav, so manj vpadljiva in služijo bolj kot dodaten efekt. Viola Dylana Willemsa recimo v uvodnem komadu Jim's Room služi kot valovita zvočna kulisa po kateri se Nina sprehaja s svojo kitaro. Kdaj celo zavzame vlogo basa, ki ga pri tokratni plati prav nič ne pogrešamo. Vse to nam lahko pove, da je imel vsak član proste roke za improvizacijo. Improvizacijo, ki se še vedno odvija okrog Nininega glasu in kitare. Zaradi vsega naštetega bi njeno plato težko uvrstili v klasično in dandanes prevladujočo folk srenjo. Čeprav bi jo mnogi kritiki najraje postavili ob bok Josephine Foster in Lauri Cantrell.
Njene pesmi se še vedno dotikajo istih tem: dozorevanje, osamljenost, obžalovanje, odgovornost. Prepojene so z otroškimi spomini, strahom pred odraščanjem, osebnimi dognanji in ljubkimi peripetijami. Po teh temah vandra s tako lahkotnostjo, da smo ji pripravljeni verjeti v hipu. V zaključnem komadu nam izda: If we go to the west where I'm from/ We are new buds to anyone/
In the sun glories bloom/ We are young. / If I move to the north will you come/ Is it that you fear slowing down In zaključi: If our love has tired/ We are young.
Po svetu se lahko premikamo tudi lahkotno, počasi, nam sporoča. In če nas upočasnitev prestraši, nam ne preostane nič drugega, kot, da jo sprejmemo kot del poti. V življenju nenehno nekam odhajamo in prihajamo. Zadnja plata Nine Nastasie On Leaving govori o preprostih rečeh.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>