Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 12. 1. ´07 ob 19.00 (ponovitev 19. 1. ´07 ob 10.00) GHOSTFACE KILLAH: More Fish (Def Jam, 2006) (3230 bralcev)
Petek, 12. 1. 2007
jizah



Ghostface Killah: More Fish
Najbolj plodni in čislani član družinice Wu-Tang Clan, Ghostface Killah je na prigovarjanje, v rahlem pretiravanju bi lahko rekli, da kar na prisilo šefa založbe Def Jam Jay-Z-ja v zadnjih dneh meseca decembra izdal izjemno slabo spromovirano ploščo "More Fish". To je že njegov drugi album z letnico 2006 na zadnji strani, kar Ghostface Killaha uvršča med najplodnejše raperje minulega leta. Seveda pa je to tudi eden razlogov za njegov kvalitativni padec, saj se je najbrž tudi sam zavedal, da nima dovolj (dobrega) materiala za izdajo še enega dolgometražca v letu 2006. A šefi zahtevajo svoje in tokrat je to pustilo tako prodajne kot tudi imidž posledice, saj je ravno Ghostface Killah veljal za enega največjih internetnih raperskih favorit, saj je s svojimi kratkimi in odrezavimi "najavami" z lahkoto iz plošče v ploščo dvigoval svoj "i don't give a fuck" imidž (v celoti!) ...
* Najplodnejši raper družine Wu-Tang Clan v poslednjih nekaj letih je vsekakor Ghostface Killah. Raper si je v zadnjih letih ime znova spremenil iz bolj masam prijaznega imena Ghostface v njegovo prvotno ime Ghostface Killah in (p)ostal favorit internega raperskega sveta, katerega navdušuje s svojo predrznostjo, flowom in s svojimi posebnimi »punchlini« izvirajočimi iz uličnega, pravovernega hiphoperskega besedičenja. Ghostface je eden redkih raperjev, ki v 10. letih svoje samostojne kariere pravzaprav ni svoje premice obrnil navzdol, stilsko pa se vedno rahlo zamenja predvsem pri oblikovanju besedil. Najbolj čislani član družinice je tokrat na prigovarjanje, v rahlem pretvarjanju bi lahko rekli, da kar na prisilo šefa založbe Def Jam Jay-Z-ja v zadnjih dneh meseca decembra izdal izjemno slabo pripravljeno in spromovirano ploščo »More Fish«. »More Fish« je njegov drugi album, izdan v dobrih devetih mesecih leta 2006, kar Ghostfaca uvršča v kategorijo najplodnejših raperjev zadnjih let. Ghostface sam se z izdajo albuma v tako kratkem periodu ni strinjal, a šefi ostajajo šefi in taisti šefi uspešno ali neuspešno preštevajo novce. V tem primeru je prodaja »More Fish« v prvem tednu zaobjela le tretjino prodaje njegovega predhodnika, kar je le dokaz več, da »forsiranje« in izdajanje plošč na silo ne prinaša ne kvalitete ne prodajne uspešnosti, temveč le črne pike v diskografiji izvajalcev kalibra Ghostface Killah.

Do sedaj najslabša izdaja v Ghostfacovi karieri že v naslovu govori, da gre za logično nadaljevanje albuma »Fishscale«, vendar pa v tem primeru ne gre za kompozicije, odpadle iz »Fishscala«, marveč za po večini na novo posnete stvaritve, v katerih pa Ghostface skorajda nikoli ne nastopa sam, brez gostov. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da gre za album njegove ekipe, imenovane Theodore Unit, katere zaradi svoje povprečnosti sicer ne bi izdala nobena velika založba. Razmišljanje, da gre bolj za album Theodore Unit, lahko podkrepimo z več dejstvi, med katerimi je najbolj tehten vsekakor ta, da v dveh skladbah Ghostface Killerja sploh ni, temveč sta v celoti delo Shawna Wigsa. Nadalje v prid temu, da gre za album Theodore Unitov priča tudi to, da se na več kot pol komadih znajdejo člani Theodore Unita, ki pa z izjemo Trife da Goda, raperja, ki tako besedilno kot vokalno vse bolj spominja na Ghostfaca samega in je v zadnjih letih naredil precejšen napredek, ne premore niti enega res dobrega raperja. Med člani Theodore Unita je tudi njegov sin Sun God, ki se nekajkrat pojavi na albumu, sicer pa so ostali gostje ljudje, s katerimi je Ghostface v precej dobrih odnosih. Med gosti lahko izpostavimo Redmana, ki s svojo prezenco na mikrofonu, vokalom in flowom brez problema zasenči vse ostale goste, med katerimi so se sicer znašli tudi Cappadonna, Sheik Louch, Killa Sin, Kanye West in veliki britanski soulovski up Amy Winehouse. V kolikor se bolj poglobimo v samo delo glavnega avtorja tega albuma pa pridemo do nekaj zanimivih in zanj ne preveč ugodnih ugotovitev. Najprej gre pri tem albumu za popolnoma nepovezano, nekohezivno celoto, kjer Ghostface svoje verbalno delo opravi veliko bolj direktno, z manj misterioznimi besedili kot smo ga bili vajeni v preteklosti, z manj ubijalskimi »punchlini« ter z manj besednih iger. Veliko boljši je fant takrat, ko se na prvi pogled zdi malce bolj kompleksen, zakompliciran in nerazumljiv. Njegov flow ostaja dober, nabit z emocijami, besedila pa nikakor niso nesmiselna, le manj so poglobljena, morda napisana veliko prehitro in manj fokusirano kot smo od najbolj vitalnega in konsistentnega raperja skupine Wu-Tang Clan vajeni. Poleg kompozicije z Redmanom so tako daleč najboljše stvaritve z albuma »More Fish« tiste, ki jih Ghostface v kompletu odrapa sam. Besedilno se ukvarjajo s pokrom, ulicami New Yorka, o ukradenem scenariju filma »Ray«, o grabežljivih gospodičnah, o odvisnosti od drog in smrti, znotraj vsega povedanega pa ostaja zvest sebi, saj poskuša biti nekajkrat humoren, agresiven, precizno opisljiv, nekajkrat pa izpostavi dejstvo, da moraš biti za dobrega raperja predvsem velik ego, saj nemalokrat laska samemu sebi. Seveda pa je njegova sposobnost, da to naredi na zelo subtilen in zanimiv način, tudi tokrat prišla do izraza, hkrati pa njegove besedne igre v tem primeru niso prišle do pravega izraza.

Produkcijski del albuma tokrat ni tako razslojen kot smo bili vajeni pri njegovih zadnjih izdajah. Na njem od trenutno najbolj vročih hiphoperskih producentov ni prav nikogar, celo sam Wu-Tangovski »mastermind« RZA ni naklepal niti enega beata na albumu, ravno tako na njem ne najdemo pokojnega J-Dille ter Just Blaze, deloma zvezdniški producentski imeni pa sta tako le Hi-Tek in Madlib. Skupaj z MF Doomom, ki je poskrbel za dva res dobra »beata«, J-Lovom in Lewisom Parkerjem pa plošča pri podlagah globoko prekosi verbalne dele, kljub temu, da so ostale »beate« naklepali relativni neznanci tipa Fantom of The Beat, Anthony Acid, Ronald, Mark Ronson in drugi. Nekaj zanimivih samplov nas le prepriča v dobro zgrajene, po večini podtalne raperske beate, v katerih lahko med drugim slišimo tudi glasbo Michael Jacksona in legendarnega dvojca Eric B & Rakim, sicer pa se produkcijsko sprehaja med filmskimi lo-fi beati Mf Dooma, med močnimi podtalnimi bobni ter najrazličnejšimi sampli vseh mogočih inštrumentov, enkrat pa na pomoč priskoči kar živa zasedba.

Album v celoti deluje precej nekonceptualno, neskladno, da ne rečem kar kompilacijsko, vendar pa glede na to, da je nastal v treh tednih, to niti ni preveč čudno. Brez tipičnih metafor in rahlo zavitih besedil Ghostfaca pa je z vsemi gosti izgubljeno tudi bistvo albuma, v njem ni nobenih sporočilnih vrednosti, je pa v vsem tem času Ghostface in nekakšnega »storytellerja« postal pravi ulični newyorški emsi, ki ima za seboj svojo ekipo, ki ji daje možnost, da se izkaže do take mere, kot se sicer ne bi mogla nikoli in nikjer sploh glede na njihov talent. V tem primeru izjemno težko govorimo o šesti solistični plošči Ghostface Killaha, temveč dejansko v nekakšni prehodni plošči, ki ljudi opozarja, da je ta eminentni newyorški raper še na sceni. Seveda pa je vprašanje smiselnosti izdaje tega albuma na mestu, saj Ghostface Killah res nima nič za dokazovati prav nikomur, v vseh teh letih pa je postalo jasno tudi, da nikoli ne bo raper, ki se bo visoko uvrščal na lestvice singlov. Kvalitativni padec je predvsem slab za dobro izdelani imidž Ghostfaca, tokrat pa si je dopustil celo to, da je na ploščo umestil nekaj komadov iz raznih uličnih mixtapov in drugih albumov.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>