Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 14. 1. ´07 ob 19.00 (ponovitev 21. 1. ´07 ob 10.00) TOM ZÉ: Danc-Eh-Sa (Tratore, 2006) (3191 bralcev)
Nedelja, 14. 1. 2007
Mancek



Tom Ze: Danc-Eh-Sa

Brazilski lucidnež z vsakim novim albumom podkrepljuje ljudsko reklo: »bolj star – bolj nor«. Nor seveda v smislu kreativne genialnosti, ki jo izžareva ta 70-letni veteran tropikalizma. Zahodni svet je šele dobro uspel dojeti kompleksno vizionarstvo njegovega prejšnjega albuma (Estudande Do Pagode, je izšel leta 2005, lansko leto pa je sledila še njegova ameriška izdaja na David Byrnovi Luaka Bop založbi, ki se je znašla med izbranimi albumi leta v Rolling Stoneu, NY Timesu, Village Voice-i in drugimi medijskimi velikani), ko je Tom Ze udaril z novim konceptualnim biserom. Mogoče novi album - še bolj kot vsi dosedanji - plastično odraža Ze-jevo lastno definicijo svojega dela, znana je namreč njegova izjava češ da to kar počne ni umetnost, temveč govorjeno, peto in uglasbeno novinarstvo. Prav tako je konceptualnost njegovega dela na novem albumu dobila še dodatne plasti: Tom Ze je subtilno zaznal in povezal aktualno atmosfero brazilske mladine in družbe nasploh, in ga povezal s historičnim posvetilom mnogoterim afriškim narodnostim, s krvjo katerih je prepojena tudi današnja brazilska umetnost in glasba. (v celoti!) ...
* Brazilski lucidnež Tom Ze z vsakim novim albumom bolj opravičuje ljudsko reklo: »bolj star – bolj nor«. Nor seveda v smislu kreativne genialnosti, ki jo izžareva ta 70-letni večni neprilagojenec in enfant terrible brazilske muzike. Zahodni svet je šele dobro uspel dojeti kompleksno vizionarstvo njegovega prejšnjega albuma – album “Estudande Do Pagode” je izšel leta 2005, ko smo ga predstavljali tudi na RŠ-u, lansko leto pa je sledila še njegova ameriška izdaja na Luaka Bop založbi David Bryna in se je znašla med izbranimi albumi leta v Rolling Stoneu, NY Timesu, Village Voice-u in drugimi medijskimi velikani – no, Tom Ze pa je že udaril z novim konceptualnim biserom.

Pa dajmo prvo obnovit generalije za tiste še neposvečene. Z ritmi in zvoki rodne Bahie zaznamovani Tom Zé je v začetku šestdesetih svojo kompozitorsko navdahnjenost dopolnil z akademsko izobrazbo na študiju kompozicije, klavirja in violončela na univerzi v Salvadorju. Pozna šestdeseta so ga povlekla v krog glasbeno-političnega gibanja Tropicalia, kjer je skupaj s Caetanom Velosom, Gilbertom Gilom in Galom Costo oblikoval novo podobo brazilske glasbene inovacije in uporne politične pozicije proti takratni vojaški diktaturi.

Vendar je bilo Tom Ze-jevo eruditstvo, glasbena radikalnost in dadaistična lirika preveč za široke mase brazilskih glasboljubcev. Tudi z aktivno pomočjo ljubosumnega Caetana Velosa je Tom Zé v osemdesetih zlezel proti margini. Vse do že opisanega ponovnega vstajenja s pomočjo Davida Byrna, kasneje pa tudi Sonic Youth in Tortoise, ki so Zé-ja izdatno spromovirali tudi med svetovno alter-rock publiko. Šele po tem je končno tudi v domovini pridobil kolikor toliko spodobno spoštovanje, ki so mu ga odrekali vse od srede sedemdesetih let, ko se je ne samo oblastnim strukturam vojaške hunte ampak tudi svojim kolegom tropikalistom zameril zaradi svoje brezkompromisnosti in ekscentričnosti.


Scenarij albuma Danç-Ęh-Sá – s podnaslovom DANÇA DOS HERDEIROS DO SACRIFÍCIO (podnaslov v prevodu pomeni Ples dedičev žrtvovanja), sta sprovocirala konkretno dva medijska dogodka – eden od njiju je bila izjava slavnega bossa-nova komponista Chica Buarque-ja, češ da novi časi napovedujejo smrt pesmi kot ustvarjalni formi, drugi pa je bila pompozna raziskava brazilskega MTV-ja, katere rezultati so razkrili nezadržno širjenje trenda konzumerizma, hedonizma, egoizma in socialne neodgovornosti med mladino. Raziskava je sprožila burne reakcije med brazilsko intelektualno javnostjo in aktivirala študente ter ostalo mladino, da se je angažirala v projektu socialnega ozaveščanja mladine o tem, kako je brazilska družba pravzaprav dedič žrtvovanja mnogoterih afriških in indijanskih nacij, katerih kri je prepojila umetnost in religijo treh Amerik, pa če je govora o sambi, Tropikalizimu, rocku, hip-hopu, soulu ali reggae-ju.

Mogoče novi album – še bolj kot vsi dosedanji – plastično odraža Ze-jevo lastno definicijo svojega dela, znana je namreč njegova izjava, češ da to, kar počne ni umetnost, temveč govorjeno, peto in uglasbeno novinarstvo.
Prav tako je konceptualnost njegovega dela na novem albumu dobila še dodatne plasti:
Tom Ze je subtilno zaznal aktualno atmosfero brazilske mladine in družbe nasploh in ga povezal s historičnim posvetilom mnogoterim afriškim narodnostim, ki so jih v Brazilijo privlekli iz njihovih domovin in ki so se na brazilskih tleh v različnih obdobjih dvignila v oboroženih uporih. Ogorčeno in aktivistično reakcijo brazilske intelektualne in študentske javnosti na MTV-jevo raziskavo, ki je spodbudila mnoge socialno angažirane projekte, je Tom Ze z lucidnostjo magičnega realista in iskrivo kreativnostjo dadaista povezal s sedmimi slavospevi najbolj znanim uporom afro-brazilskih etničnih skupin v zgodovini. Pri tem je uspel vplesti in parafrazirati še hegeljansko triado, ki se po Tom Ze-ju glasi: VIVER-SOFRER-REVOLTAR, oziroma ŽIVETI-TRPETI-UPRETI SE!

In to še ni konec angažmaja in konceptualnosti tega albuma – hkrati je album namreč tudi luciden protestni krik proti pretenciozni izjavi bossa-nova komponista Chica Buarque-ja, ki je napovedal smrt pesmi kot umetniški formi.

Največji trik pa je Tom Ze izvedel s tem, da skladbe na albumu Danc-Eh-Sa svoje komentarje bruhajo zgolj skozi frenetično ritmične, perkusivne in disharmonično kalejdoskopske zvočne bravure in ne skozi besedila, teh namreč sploh ni – vokali so omejeni le na ekspresivne onomatopoetične ekscese in nimajo direktne sporočilne teže. Ta se da razbrati iz podnaslovov posameznih komadov, ki se referirajo na posamezne zgodovinske upore določenih zasužnjenih plemen in vsebujejo tudi letnico uporov. Naslovi sami pa so omejeni na onomatopejske vzklike kot so uai, uai, achii, ai ai in podobni.

Pri glasbeno-političnem početju Toma Ze-ja pravzaprav ne gre za a priori zavračanje konvencij, temveč za zavesten, radikalen pretres znanega in varnega v nekaj neprimerno globljega. Pa če govorimo o glasbenem prepletu tradicionalnih brazilskih form z eksperimentalnim rockom, hip hopom in konkretnimi zvoki ali pa če gre za in pretresanje družbenih anomalij v surrealistične lirične forme. Lirika je na pričujočem albumu, kot rečeno, omejena na onomatopejsko ekspresivnost, ki pa je še toliko bolj direktna s svojo surovo zvočnostjo in ki v kombinaciji s povečano dozo zvočne distorzije in disharmonije ta album dela najbolj radikalnega v že sicer radikalnem opusu Toma Ze-ja.

Z iskreno, iskrivo radostjo otroka, prekipevajočo strastjo adolescenta, noro kreativnostjo genija in izkustvenim vedenjem modreca, Tom Ze zopet lomi okvirje in jih sestavlja nazaj v svoje genialne koncepte. Tokrat na albumu Danc-Eh-Sa.

pripravil Matjaž Manček


Komentarji
komentiraj >>