...po sporu med Rusijo in Belorusijo nova energetska kriza v Evropi...
... visoki predstavniki Evropske Unije na obisku v ZDA...
...Turčija si bo še naprej prizadevala pri izpolnjevanju pogojev za vstop v EU...
...evropski skrajni desničarji prišli v evroparlament...
OFFROPA
V prvi letošnji offropi smo z nekakšnim načelnim olajšanjem poročali, kako sta se Rusija in Belorusija samo dve minuti pred vstopom v novo leto vendarle uspeli dogovoriti za novo ceno dobave zemeljskega plina. Tako je sprva kazalo, da sta državi s podpisom sporazuma preprečili novo energetsko krizo, podobno tisti, ko je bil lansko leto za nekaj časa prekinjen dotok zemeljskega plina v Evropo prek Ukrajine. A so v začetku tega tedna napetosti med nekdaj najtesnejšima zaveznicama v Vzhodni Evropi ponovno eskalirali in povzročili nove pretrese na področju energetske preskrbe držav Evropske Unije.
Užaljena Belorusija, ki je bila prisiljena pristati na nove, komercialne cene zemeljskega plina iz Rusije, se je odločila za uvedbo neke vrste povračilnih ukrepov in uvedla davek na pretok ruske nafte prek naftovodov, speljanih čez belorusko ozemlje. Rusi so se na uredbo seveda pritožili in davka niso hoteli plačevati, zato si je njihova zahodna soseda tranzitne dajatve začela izplačevati kar sama, in to v naturi. Krajo nafte Rusija jasno ni dolgo tolerirala in je v ponedeljek zaprla odsek naftovoda s pomenljivim imenom Prijateljstvo, preko katerega teče nafta v smeri proti Nemčiji in Poljski.
Prekinitev dotoka ruske nafte na evropski trg navadnih državljanov Evropske Unije zaenkrat ni pretirano pretresla, ali bolje rečeno, jih sploh ni. Za konkretnejši vpogled v situacijo navedimo primer Poljske, ki bi z lastnimi naftnimi rezervami lahko normalno funkcionirala osemdeset dni. Zato pa je najnovejši energetski konflikt med dvema državama nečlanicama veliko bolj močno in na hitro streznil vodilne politike iz Unije. Ti so se bili ponovno prisiljeni soočiti z dejstvom, da politika preskrbe z energetskimi surovinami, ki se zanaša na uvoz iz, recimo temu, nezanesljivih držav, sloni na precej trhlih temeljih.
V luči konflikta je tako Evropska komisija pohitela z novim neobvezujočim predlogom skupne evropske energetske politike in članice pozvala k čimprejšnjemu podpisu. Nove direktive med drugim za prihodnost določajo doslednejši razvoj notranjega trga z energetskimi viri, večji poudarek na obnovljivih virih in skrb za okolje z zmanjševanjem izpusta ogljikovega dioksida v zrak. Žalostno pri vsem je le to, da se Evropska Unija odloča za okolju prijaznejšo energetsko politiko šele takrat, ko je soočena s trenutnim pomanjkanjem surovin, medtem ko že dalj časa prisotne klimatske spremembe z globalnim segrevanjem ozračja na njene odločitve ne vplivajo kaj dosti.
Visoki predstavniki Evropske Unije so v novo leto zakorakali precej delovno, in sicer z obiskom Združenih držav Amerike. V slabem tednu dni so se tako pred predsednikom Bushem zvrstili visoki zunanjepolitični predstavnik Javier Solana, predsedujoča Evropski Uniji Angela Merkel, in predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Pogovarjali so se o marsičem, skupna točka pogovorov pa je bila krepitev takoimenovanih čezatlantskih odnosov. V pogovorih je bilo sicer slišati ogromno obrabljenih fraz o borbi proti terorizmu, zagotavljanju varnosti, bližnjevzhodni krizi, prostotrgovinskih pogajanjih in še marsičem.
Ameriškega predsednika Busha v bližnji prihodnosti gotovo najbolj skrbi konec mandata britanskega premiera Blaira, sicer njegovega tesnega zaveznika, zato si je že precej vnaprej začel iskati nove zaveznike v Evropi, ki bi ga podpirali pri njegovih zunanjepolitičnih eskapadah. Očitno si je na goste zares močno želel narediti dober vtis in je bil tako pripravljen obljubiti tudi, da bo Amerika, ki sicer nikakor noče ratificirati kjotskega protokola, odslej storila več v boju proti podnebnim spremembam.
Odločeni, da se podajo na pot institucionalnih sprememb, s katerimi bi si ponovno pridobili zaupanje in dokazali svoj resen namen za vstop v Evropsko Unijo, so še vedno v Turčiji. Kakih sto visokih turških predstavnikov pod vodstvom zunanjega ministra Abdulaha Guela (izg. gila) je namreč začelo pripravljati časovni okvir reform, ki bodo turško zakonodajo uskladile z evropsko. Najbolj občutljivo vprašanje slej ko prej ostaja uveljavitev protokola o razširitvi carinske unije na nove članice EU-ja. Med temi je namreč tudi Ciper, ki ga Turčija ne priznava.
Mnenja, ki nasprotujejo vstopu Turčije v Evropsko Unijo pa bodo od sedaj naprej artikulirana tudi na visokem institucionalnem nivoju. Evropski skrajnodesničarski politiki so namreč zbrali dovolj podpore za ustanovitev svoje poslanske skupine v Evropskem parlamentu. Skupina se bo imenovala “Identiteta, tradicija in suverenost” skupaj s prizadevanjem za priznanje nacionalnih interesov in suverenosti posameznih držav, ohranitev krščanskih vrednot ter kulturne dediščine Evrope pa bodo tudi nasprotovali članstvu Turčije v Uniji.
Sicer pa bo med skrajnodesničarskimi poslanci, ki bodo v Evropskem parlamentu zasedli devetnajst poslanskih mest, precej sumljivih likov. Po svojem dosedanjem skrajnodesničarskem delovanju ali pa po zloglasnem družinskem poreklu sta najbolj znana vodja francoske Nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen in Alessandra Mussolini, vnukinja nekdanjega italijanskega fašističnega voditelja. Še bolj bizarni pojavi pa sta Avstrijec Andrew Moelzer in Bolgar Dimitar Stojanov. Prvi je bil zaradi svojih preveč skrajnih stališč izključen celo iz avstrijske svobodnjaške stranke, drugi pa je med približevanjem Bolgarije Uniji zaslovel s širjenjem žaljivih sporočil o romskih dekletih.
Ja, kaj hočemo, vsaka demokracija se mora po sami naravi svojega obstoja soočiti tudi z neuravnovešenci, ki izkoriščajo njene pridobitve za zdravljenje lastnih kompleksov. Lahko le upamo, da bo ta skupina, ki je po novem dobila mesto v Evropskem parlamentu, tam uspešno opravljala zgolj vlogo dežurnih generatorjev humorja med evroposlanci.
Verjetno precej neuspešno pa vas je z Offropo skušal nasmejati MatejŠ.
Komentarji
komentiraj >>