Torek, 16. 1. 2007
goran
Buddha Machines so pred približno dvema letoma obnorele tiste najbolj fanatične privržence vsega kar diši po ambientu. Tej majhni plastični predvajalniki delujejo na preprosti tehnologiji in tudi glasba, ki se širi iz njih, kot taka ni preveč intrigantna. Zanimiv je šele tisti psihološki moment, ki se pojavi, ko poslušalec dojame, da se glasba pravzaprav nikoli ne konča. Nekateri so v njih takoj prepoznali potencial in začeli simultano predvajati in kombinirati zvok iz večjega števila teh predvajalnikov. Robert Henke, sicer razvojni tehnik glasbenega softwera, pa se je stvari lotil z druge plati. Nekaj sekundne vzorce je razstavil v mikroskopske delce, v njih pa našel pravi mikrokozmos organskih zvokov, ki jih je spretno izoblikoval v 10 kompozicij, ki so našle svoj prostor na albumu ’Layering Buddha’. (v celoti!) ...
* Ambientalna glasba je gotovo v vrhu med žanri, pri katerih ločnico med povprečnostjo in presežkom težko iščemo po nekih splošno veljavnih, objektivnih kriterijih. Zaradi navidezne preprostosti so tisti glavni dejavniki pač emocije, ki jih v poslušalcu vzbudi glasba. Pa bodimo brihtne glave in kljubujmo tej tezi ter vseeno izpostavimo nekaj parametrov, ki vsaj do neke mere glasbo postavljajo bodisi v sivo povprečje ali pa med tiste dovršene primerke, ki štrlijo iz poplave tovrstne prakse. V najširšem pojmovanju lahko ambient razdelimo v dve kategoriji. V prvo sodi mirna, blagodejna, ne preglasna glasba, ki ne moti nikogar med tem, ko jo predvajaš prijateljem v svojem nobel stanovanju s pogledom na ljubljanski grad, ali še raje na njujorški ‘Ground Zero’. Tista bolj zanimiva kategorija pa je zelo intimne narave. Glasba, za katero je morda smotrno, da ji prisluhneš skozi slušalke, ujameš vsak detajl in se ji pustiš odpeljati v nek čisto svoj svet. Tu ima odločilno vlogo subtilno dodajanje plasti, ko te počasi spreminjajoč se zvok zavaja in pravzaprav izgubiš orinetacijo nad tem, kar poslušaš. Ko ne veš več, ali slišiš en zvok ali morda njih sedem. Precej pomemben je tudi moment vznemirljivosti, celo strašljivosti, ki se najbolj pogosto pojavi takrat, ko ne moremo identificirati virov zvokov, uporabljenih v posamezni kompoziciji. No, pri tej zadnji trditvi nas s svojim novim albumom ‘Layering Buddha’ na tanek led postavlja Robert Henke, ki je ves material za skoraj uro dolgo ploščo našel v nekaj sekundnih vzorcih z majhne glasbene skrinjice po imenu ‘Buddha Machine’.
Plastična pripravica, ki še najbolj spominja na poceni žepni “tranzistor”, je pred slabima dvema letoma obnorela ljubitelje ambientalne glasbe, ki so prvo serijo razgrabili v pičlih nekaj dneh. Med najbolj vročimi kupci se je znašel tudi sam Brian Eno, ki si je bojda takoj nagrabil več deset primerkov. Buddha Machine deluje na zelo preprostem principu. V plastičnem ohišju je predvajalnik, na katerem je posnetih devet nekaj sekundnih vzorcev, ti pa z zankanjem trajajo v neskončnost, oziroma dokler pač zdržijo baterije. Sempli so vzeti iz live actov dvojca FM3, ki večji del svojega izraza gradi predvsem na okoljskih posnetkih, na račun preproste izdelave pa nekatere frekvence s predvajalnikov človeškemu ušesu sploh niso slišne. Da je v vzorcih veliko več vsebine kot jo lahko slišimo, je pomislil tudi Robert Henke, sicer polovica nemškega dvojca Monolake in zvok enega od teh Buddha predvajalnikov je iz analogne pretvoril v digitalno obliko. Kot razvojnemu inženirju priljubljenega glasbenega softwera za znamko Ableton mu ni bilo težko poiskati in ozvočiti prej neslišnih frekvenc. Z obdelavo originalnih semplov je dobil novo bogato zvočno snov, iz te pa je izrezal deset najboljših delov, ki na albumu ponovno lahko tvorijo neskončnost.
Prva stvar, ki preseneti poslušalca, ko prvič prisluhne ploščku, je organskost zvoka. Ob vsem napletanju o tehničnih detajlih na priloženi knjižici bi pač pričakoval spoliran digitalen zvok, vendar pa slišim vse prej kot to. Nehote pomisliš, iz kako obsežnega fonda posnetega materiala je črpal Henke. Kot da se ne moreš sprijazniti s tem, da v resnici vsa ta masa, ki ti mehča živčne končiče, izvira iz vsega treh minut precej enostavnega ambienta. Poleg tega, da se odlično znajde s tehnologijo, pa se v kompozicijah razkrije tudi Henkejev skladateljski potencial. Temačni drone se skozi subtilno dodajanje plasti nenehno razvija in ustvarja nek paradoksalen pojav, ki ga še najlaže okarakteriziramo kot občutek “prijetne tesnobnosti“. Po tej plati je zelo blizu cenjeni seriji ’Disentigration Loops’ ameriškega skladatelja in zvočnega umetnika Williama Basinskega. Tako kot on, tudi Henke z albumom ’Layering Buddha’ išče estetiko brezčasnosti in brezprostorskosti.
V plus mu lahko štejemo tudi to, da je obdržal osnovno idejo Buddha predvajalnikov kljub temu, da je radikalno spremenil zvočno podobo.
S ploščo ’Layering Buddha’ je Henke glasbo za ozadje potisnil v prvi plan, od posameznika pa je torej odvisno, ali bo v njej uspel najti svoj mir. Kot je pri ambientalni glasbi običaj, je album dobro slišati v celoti in mu dati dovolj prostora, da eteričnost dodobra prepoji vsako senzorično celico.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>