Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
GALILEO GALILEI v režiji Matjaža Bergerja v Anton Podbevšek Teatru: »Zemlja pleše - tja med zvezde.« (3585 bralcev)
Torek, 16. 1. 2007
Zala Dobovšek



Klikni za veliko sliko:

Če se po jutru dan pozna, potem je uprizoritev Galileo Galilei prodorna in obetajoča uvertura novoustanovljenega gledališča Anton Podbevšek Teater (APT). Postavitev Brechtovega teksta v režiji Matjaža Bergerja prepleta »čas peščenih ur« z aktualnim »digitalnim tiktakanjem«. Besedilo, v izvirniku sicer nasičeno z znanstvenimi postavkami, ob prečiščenosti produktivno stopa v korak s sodobno geometrijsko vizualnostjo. Njuna simbioza vzpostavlja brezčasni aritmetični prostor iluzije. Skozi znanost v umetnost in obratno ter spet nazaj. Vse dokler se nam ne zvrti. Ker "vendar se vrti."


Če se po jutru dan pozna, potem je uprizoritev Galileo Galilei prodorna in obetajoča uvertura novoustanovljenega gledališča Anton Podbevšek Teater. Postavitev Brechtovega teksta v režiji Matjaža Bergerja prepleta »čas peščenih ur« z aktualnim »digitalnim tiktakanjem«. Besedilo, v izvirniku sicer nasičeno z znanstvenimi postavkami, ob prečiščenosti produktivno stopa v korak s sodobno geometrijsko vizualnostjo. Njuna simbioza vzpostavlja brezčasni aritmetični prostor iluzije. Skozi znanost v umetnost in obratno ter spet nazaj. Vse dokler se nam ne zvrti. Ker »vendar se vrti.«

Biti korak pred drugimi je mučno in naporno, biti svetove in veke v prednosti je nedoumljivo. In če te ob tem nažirajo še filozofi, se nad tabo repenčijo teologi, te izpod brvi pogledujejo fanatiki Svetega pisma in ti za nameček še Cerkev kaže pesti, kdo drugi pa tudi kakšno natezalnico – potem morda ne preostane drugega, kot da se izvede tisti radikalni »korak nazaj«. Ki pa je konec koncev v kritično usodnem trenutku vendarle pokazatelj najgloblje modrosti. Galileo Galilei kot lep primer sorazmerja med revolucionarnostjo in zmernostjo. Danes nam primanjkuje obojega.

Novomeška predstava Galileo Galilei se zdi kot koncizni laboratorij umskih trenj, v katerem so vsi gibi, vsi rekviziti, vse besede natančno izmerjeni in geometrijsko razporejeni. Tudi pasaže med prizori nikoli ne zakrknejo in njihovo lepilo je ves čas svojevrstna medigra – vzorčna melodija ali odtujena deklamacija, ki nakazujeta vseprisotnost Galilejevega duha. Znanost nikoli ne počiva.

Avtorska glasba Petra Penka ponikne v tišino zanemarljivo malokrat. Kontinuirani zvoki z variacijami jakosti prilivajo predstavi podtalni ritem in čutni ustroj. Kostumi Alana Hranitelja pa so v kontekstu znanosti začrtani kot z ravnilom, ostro odmerjeni in barvno reducirani. Prevladujoča bela barva se podrejeno staplja ob premoči prebijajočih svetlobno-barvnih žarkov, ki na oder trmasto in vztrajno projicirajo namige o »nečem vrtljivem in hkrati podobnem Zemlji«.

Galilejeva neoporečna veleumnost, ki na koncu zapolni oder do zadnje pore, sluti prihajajočo zmago ravno skozi sklepni navidezni »poraz«. Znanstvenika, ki je prevratno razvrednotil do tedaj dogmatične Aristotelove teze in vpeljal revolucionarne pojme heliocentrizma, je obvladano in z dobro mero cinične distance interpretiral Pavle Ravnohrib. Njegovo ustaljenost pa še toliko bolj podkrepijo prikrito negotova postopanja nevrotično-trzajočih cerkvenih, mestnih in inkvizitorskih nasprotnikov. Njihovo edino oprijemljivo orožje je masovnost in naučena ubranost, vse ostalo pa so le lupine prirejene resnice. Poteza, da je Galilejev vdani mladi pomočnik Andrea podan skozi interpretacijo ženske, pa jasno namiguje, da naj bi šlo v znanosti v prvi vrsti zmeraj za privrženost, vztrajnost ter znanje in šele nato za spol.

Dogajalni prostor je v grobem razdeljen na dve etaži. Zgornja kot aluzija na božje poslanstvo, »visokost« in pregledno nadzorno točko Galilejevega ateljeja uma. In spodnja kot svetovje večne znanosti, preroških konotacij, vdor realnega časa in navsezadnje samega »začetka in konca«. Neobičajna in presenetljiva je prisotnost tolmačke, ki skozi predstavo tekst prevaja v jezik gluhonemih. Njen prostor je imaginaren in nedefiniran. Včasih se zazdi njena podoba kot privid, ki subtilno izginja in se spet neopazno pojavlja. Besede igralcev se preko nje preoblikujejo v gibe rok, tako kot se Galilejevi matematični stavki preobrazijo v geometrijske znake. Izmenjajoče vloge konkretnosti in abstraktnosti tokrat prestavljajo in brišejo meje med znanostjo in umetnostjo na nekdaj trdnem, a danes prenosljivem polju enoumske zgodovine.

Poigravanje z odrskimi oblikami, velikostmi in nameni rekvizitov se na lucidne načine pojavlja neprestano. Namesto uporabe teleskopa - vpogled v mikroskop, namesto stanovitnih kock – nepredvidljivo kotaljenje krogel, namesto krikov nesmiselnega upora – bister molk. Potem ko dojamemo, da je pravzaprav vse obratno pravilno in nasprotno resnično, se šele približamo nesmislu fiksacije. Česarkoli.

(Je morda vendarle napočil čas, da se tudi naše lahkomiselno prepevanje in brezskrbno pozibavanje ob pesmi »… Zemlja pleše – tja med zvezde …« dokončno znebi samoumevnosti?)

V APT v NM na GG jo je ubrala Zala Dobovšek.



Komentarji
komentiraj >>