V sredo je v Cankarjevem domu že drugič gostovala mednarodna plesna zasedba Emio Greco PC, katere projekti so plod kreativnega sodelovanja Italijana Emia Greca in Nizozemca Pietra Sholtena. Sedež njunega delovanja je že deset let v Amsterdamu in v tem času sta ustvarila enajst predstav. V sklopu evropske turneje sta se tokrat predstavila z zadnjo predstavo, Peklom.

Med zasedanjem svojih pozicij so gledalci presenečeno opazovali že spočeto dogajanje na odru, ki je bilo vsekakor daleč od pričakovanega. Šest plesalcev je veselo rajalo ob znanih MTV popevkah, kot so Beds are burning in Tell it to my heart. Tudi koreografija uvodnega dela ni presegla značaja omenjenih melodij. Lahkotno poskakovanje je nekoliko presekal Beautiful People, udaren komad Marilyn Mansona, ki bi morda sam po sebi lahko smiselno napovedoval nadaljevanje predstave, vsaj glede na naslov. A kaj, ko so imeli plesalci na glavah klobuke in v telesih gibe Mojce Horvat.

Očitno je šlo za naključen izbor pesmi in seveda se nam ob takem začetku predstavi velik vprašaj. Ni moč pričakovati, da je bil vzgib le popestritev čakajočega momenta - komercialna komponenta videnega je le preveč bodla v oči. Ali je šlo torej za roganje gledalcem, ki niso bili prepričani, če niso zavili v napačno dvorano ali pač v posmeh samo sebi. A čebljanje prihajajočih, ki se je mešalo s kabarejem na odru, bi bilo vendar prevelik zalogaj za ustvarjalce Grecovega formata, če bi tako stanje seveda vzeli zares.

Potem pa se je vendar začelo. Prizorišče se je spraznilo in gledalci so si oddahnili ob ugotovitvi, da jih le niso nategnili. Počasi so v drugih kostumih in z resnejšimi izrazi obraza in telesa na oder posamično priklapljali isti plesalci in se postavili vsak za svoje prazno notno stojalo. Gibov se vendar ne da zapisati na papir, melodijo plesa lahko kodira le telo samo. Nastopajoči so nato izvajali ciklično prehajanje dinamičnega plesa v statični gib, ki se je vsakič zaključil z obliko ne-jogijske asane.

Ko so se preselili na sredino odra, sta jih začeli spremljati dve črni senci, od katerih si je ena odkrila masko in se zasledujoče prilepila na rep njihove ubrane skupine. Seveda to ni bil nihče drug, kot Greco sam, ki je kot padli angel povedel množico v pravi peklenski ples. Ta je nemalokrat privedel do tako močnega vrhunca, da ga niso zdržali ne plesalci, ne zvok. Ta je padel prvi, sledili so mu ostali, ki pa so na tleh zdržali le kak trenutek. Koreografova dirigentska paličica je neusmiljena udrihala po njih in jim ni dala dihati.

Ko se Greco pojavi na odru, se zamaje demokratična struktura izvajalcev. Potem, ko si je med izmuzljivimi telesi izboril vodilno mesto, ne spusti več iz rok težko priplesane oblasti. Edino on ima pravico do odstopanja, ostali mu lahko le uslužno sledijo. Greco se torej kljub koreografiji, vendarle ni mogel upreti čaru žarometov, ki se jim še vedno tako rad nastavi. Tako je v predstavil odplesal kar nekaj krajših solov, čeprav bi jih lahko mirno prepustil komu drugemu. Nastopajoči so si bili različni tako po videzu, kot po plesnem načinu, kar je njihovi formi množice dodajalo pridih kaotičnosti.

Scenografske barve zastopa le golo drevo – v peklu je torej zima. Plesalcev to dejstvo ne ovira, da se ne bi slekli in si do zadnjega kosa zamenjali svoja oblačila. Tako se pred nami pojavijo čisto nove podobe, ki bodejo v oči na račun prej trdno ustvarjenih identitet. Čeprav se za trenutek zazdi, da ne gre za težnje po goloti - popularnem elementu sodobnih predstav - temu le ni tako. Plesalci ne zdržijo v svojih novih oblačilih in jih kmalu odvržejo in tako na odru ostane le vsebina, ki je prerasla svojo lupino. Plesalci postanejo podaljšane veje golega drevesa in se ob pompoznosti Beethownovih arij zlijejo v veličastno kompozicijo, ki tako vizualno kot čutno preseže telesno plat prizora.

Že v gledališkem listu je napovedano, da se predstava ne ukvarja z vsebino pripovedne zgodbe, temveč išče najvišjo obliki estetike. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je ustvarjalcem to tudi uspelo.

Gledala je Alja