Recenzija koncerta pianista Bojana Z-ja z domačim Big Bendom RTV Slovenija v Cankarjevem domu- recenzira Mario Batelič (v celoti!) ...
* Čeprav je bil na sporedu prvega koncerta letošnjega abonmaja Cankarjev jazz Big Band RTVS, ki je le malokrat potešil našo žejo po drzni in inovativni novi muziki, tudi takrat, ko je igral z gostujočimi solisti, smo vendarle upali, da bomo slišali razburljiv zvočni večer. Razlog za to naše upanje ni bil le v izboru tokratnih gostov, pianista Bojana Zulfikarpašića in trobentača Erika Vloimansa, temveč še bolj v dejstvu, da je Big Bandu dirigiral mladi in napredno misleči Izidor Leitinger, sicer vodja Fool Cool Jazz Orchestra.
Žal se je Leitinger, za razliko do svojega matičnega banda, tokrat zatekel k precej standardnim orkestracijam in, žal, še bolj standardnim razdelitvam vlog v orkestru. Začelo pa se je odlično, z Leitingerjevo skladbo, ki je temeljila na pretanjenih zvočnih nijansah, ki so vsebovale veliko zatemnjenih, pridušenih tonov, ki so jih enakopravno soustvarjali Vloimans ter trobilna in pihalna sekcija. V nadaljevanju pa se je čarovnija razblinila, saj so Leitingerjeve predelave skladb Zulfikarpašića in Vloimansa skoraj izključno slonele na precej strogi razdelitvi gostujočih solistov od big banda. Škoda, da priložnost za solo niso dobili številni zelo dobri člani big banda, predvsem trobilci in saksofonisti, ki bi nemara popestrili enolično zvočno dogajanje. Tudi v igranju big banda ni bilo vse kot bi moralo biti. Sem ter tja so posamezniki zamujali z vpadi, ponekod pa je bilo čutiti tudi rahlo nezainteresiranost.
V prvem delu večera pa smo dobili kratko, a toliko bolj sladko poslastico. Bojan Z je nastopil na solističnem recitalu, ki je resda trajal dobre pol ure, a so te tri skladbe dodobra učvrstile naše mnenje, da gre za enega najbolj izstopajočih evropskih pianistov. S samosvojim zvokom in pretanjenim pristopom do glasbila je Zulfikarpašić vešče nizal sugestivne pasaže, ki so se valile od vplivov iz klasične glasbe pa tja do postbopa, bluesa in arabske tradicionalne glasbe.
Skladbe je bolj ali manj improviziral na licu mesta; ponavadi je posamičen kos glasbe uvedel z značilnim motivom, ki ga je potem pošteno preobrazil, se od njega oddaljil, se podal v sanjaške zvenske brzice ter na koncu umiril tempo in se znova vrnil k vodilnemu motivu. Slišali smo precej eterično, a še kako silovito in strastno, pretresljivo pianistično igro, za katero je res škoda, da ji je bil odmerjen tako kratek čas. Tako je kljub odličnemu nastopu ostal občutek, da je ljubljanski publiki Bojan Z ostal dolžan. Več sreče – in časa – prihodnjič!
Sobotnemu Cankarjevemu jazzu je prisluškoval Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>