Nedelja, 28. 1. 2007
kristinas
»Nimam pojma, kaj sem tistega dne počel pred tem, kajti v mojem spominu se s tem realno obstoječim dnevom meseca septembra ali oktobra 1979-ega leta, ko sem začel pisati, meša spomin na prvi odstavek knjige, ki sem jo napisal. Knjige, ki je pripovedovala zgodbo o človeku, ki se med sprehajanjem po sončni ulici spominja dneva, ko je odkril šah. Knjige, ki se je začela, zelo dobro se spomnim, to je bil prvi stavek, ki sem ga napisal, takole: »Igro šaha sem pravzaprav odkril po naključju.« Sodobni belgijski pisatelj Jean-Philippe Toussaint se je rodil v Bruslju leta 1957. Kot sam zatrjuje, se je želja po pisanju v njem porodila nenadoma in nepričakovano, retrospektivno pa je »krivdo« za takšno odločitev pripisal Dostojevskemu in francoskemu režiserju Françoisu Truffautu. Svoje ustvarjanje je povzel v kratkem stavku »vesel sem – in vendar pišem« ter tako razblinil nekakšen »družbeni mit« o pisatelju, ki lahko ustvarja le, ko ga obsede Melpomena. Če se je Toussaint kot pisatelj izoblikoval dokaj pozno, pa ga je ljubezen do filma in filmskega ustvarjanja spremljala iz otroštva do danes. Preizkušal se je kot scenarist in režiser ter tako posnel štiri filme, od katerih so trije ekranizacija njegovih romanov. Slavo mu je prinesel roman Kopalnica (La salle de bain), objavljen leta 1987, ki je že napovedoval Toussaintov jedrnati in zgoščeni slog, zaradi katerega so ga mnogi primerjali z Beckettom ali pisci Novega Romana. Toussaint v minimalističnem, izčiščenem slogu opisuje zgodbe o praznini, ki golta človeka in njegovo življenje. V neskončnosti vesolja je praznini nemogoče ubežati, človeška ljubezen pa je nikoli ne more povsem zapolniti. Literarni kritiki pravijo, da prakticira »literarni janzenizem«, saj so junaki Toussaintovih del kot igračke determinističnih zakonov vselej vnaprej zapisani tihemu propadu. Ljudje in stvari so sami sebi namen, brez zunanjega vzgiba, ki bi upravičil njihov obstoj - hkrati pa je absurdnost njihovega bivanja vzrok avtorjeve nenehne melanholije. Kratki avtobiografski anekdoti Dan, ko sem začel pisati in Dan, ko sem odkril računalniško prevajanje, ki ju bomo poslušali v nocojšnji oddaji, sta izšli v spletni literarni reviji Bon-a-tirer. Bralcu predočita »skrito« plat človeka-pisatelja in povezujeta podobo mladeniča, ki se, čeprav nenadoma, zavestno odloči pisati, s podobo že uveljavljenega pisatelja v humornem monologu, posvečenem vsem njegovim prevajalcem. Pripovedovalec, hkrati pisatelj in avtor, na tihem obračuna z idejo literarnega genija, ki se kot tak rodi, in sporoča, da je v sodobnem svetu pisatelj lahko vsak – če se le sam tako odloči.
Sodobna frankofona belgijska proza četrtič, dve kratki zgodbi pisatelja Jeana-Philippa Toussainta, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.
Interpretacija: Urša in Jaka
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak