Domači zunanji minister za vse poosamosvojitvene čase in vse vlade Dimitrij Rupel si je v svoji diplomatski karieri že kar nekajkrat privoščil, da so iz njegovih ust letele z drugimi akterji mednarodne skupnosti neusklajene besede o perečih aktualnih temah. Zadeve so odmevale, toda Ruplova solistična lomastenja na odru mednarodne diplomacije so večinoma ostala brez konkretnih posledic za lik in nadaljnje karierno delo domačega zunanjega ministra, tudi samooklicanega strokovnjaka za takoimenovani Zahodni Balkan in njegov trenutno mednarodno najbolj izpostavljen del Kosovo. Toda z izjavo za European Voice, da Evropska unija za oživitev pogajanj s Srbijo ne bo več zahtevala, da ji Beograd v Haag pripelje vklenjenega vojnega zločinca Ratka Mladića, ampak da jo bo zadovoljilo že njeno konstruktivno sodelovanje, je Rupel stopil na žulj tako glavni tožilki Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, Carli del Ponte, kot vsem ostalim akterjem mednarodne skupnosti, ki si zadnje mesece prizadevajo za oživitev demokratičnih procesov v Srbiji in za določitev prihodnjega statusa Kosova, ki da - kakršenkoli že ta na koncu bo - obeh strani pač ne bo zadovoljil.
Domači zunanji minister za vse poosamosvojitvene čase in vse vlade Dimitrij Rupel si je v svoji diplomatski karieri že kar nekajkrat privoščil, da so iz njegovih ust letele z drugimi akterji mednarodne skupnosti neusklajene besede o perečih aktualnih temah. Zadeve so odmevale, toda Ruplova solistična lomastenja na odru mednarodne diplomacije so večinoma ostala brez konkretnih posledic za lik in nadaljnje karierno delo domačega zunanjega ministra, tudi samooklicanega strokovnjaka za takoimenovani Zahodni Balkan in njegov trenutno mednarodno najbolj izpostavljen del Kosovo. Toda z izjavo za European Voice, da Evropska unija za oživitev pogajanj s Srbijo ne bo več zahtevala, da ji Beograd v Haag pripelje vklenjenega vojnega zločinca Ratka Mladića, ampak da jo bo zadovoljilo že njeno konstruktivno sodelovanje, je Rupel stopil na žulj tako glavni tožilki Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, Carli del Ponte, kot vsem ostalim akterjem mednarodne skupnosti, ki si zadnje mesece prizadevajo za oživitev demokratičnih procesov v Srbiji in za določitev prihodnjega statusa Kosova, ki da - kakršenkoli že ta na koncu bo - obeh strani pač ne bo zadovoljil.
Ostali zunanji ministri Evropske unije, po katerih skupnem sestanku minuli teden je z javnim razkritjem uradno sploh ne sprejetih sklepov prehiteval Dimitrij Rupel, zaenkrat ostajajo zadržano tiho. So pa Ruplove besede in očitna degradacija haaškega sodišča ter do sedaj ključnega pogoja za nadaljevanje pogajanj o sklenitvi stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma Srbije z Unijo, aretacije Ratka Mladića, dvignile pritisk Carli Del Ponte. Nepremišljene in z ostalimi akterji evropske zunanje politike na deklarativni ravni pač še ne usklajene izjave domačega zunanjega ministra Rupla, da bi Evropska Unija morala nadaljevati pogajanja s Srbijo tudi brez aretacije Mladića, so po mnenju Carle del Ponte, tako bodo vsaj danes poročali vsi evropski mediji, zaskrbljujoče in lahko ogrozijo ključno fazo sodelovanja Beograda s Haagom.
Že pregovorno samovšečni Dimitrij Rupel bo današnjo uvrstitev na naslovnice in v prime time termine medijskih občil širom Evrope, za katero je z javnim izbruhom o neprimernosti njegovih izjav poskrbela glavna haaška tožilka Carla del Ponte, najverjetneje pripisal prepoznavni in prodorni zunanji politiki sebe in svojega ministrstva. Toda, glede na to, da so do pogojev za nadaljnja pogajanja s Srbijo neenotni zunanji ministri Evropske Unije v ponedeljek zmogli Srbijo zgolj pozvati k hitremu oblikovanju vlade, predane srbski evropski poti in pripravljene na soočenje s prihodnjimi izzivi v duhu konstruktivnega sodelovanja z mednarodno skupnostjo, je jasno, da so bile besede ministra Rupla, milo rečeno, vsaj nepremišljene in prenagljene.
Kajti ne glede na znano uradno stališče Slovenije, da bi se naj Srbiji status popolnega sodelovanja s Haaškim sodiščem priznal, četudi do aretacije Ratka Mladića še ne bi dejansko prišlo, ki ga podpirajo tudi Italija, Avstrija, Grčija in Španija, evropska zunanja politika o tem pač ni dosegla enotnega stališča. Mladić v Haagu namreč ostaja nepremostljiv pogoj za nadaljevanje pogajanj o sklenitvi stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma za večino skandinavskih držav, pa tudi za Veliko Britanijo, Nizozemsko in celo Francijo. S tem pa postane popolnoma jasno, da je Dimitrij Rupel soliral, pravzaprav pa kršil dogovorno oblikovanje enotnih evropskih zunanjepolitičnih stališč, saj v veljavi ostaja sklep iz decembrskega vrha v Bruslju, na katerem se je tudi domača diplomacija morala podrediti edinemu možnemu enotnemu stališču Unije, in sicer da je odvzem prostosti Ratku Mladiću še naprej nepremostljiv pogoj za nadaljevanje pogajanj.
Za razliko od prenagljenih in diplomatsko neveščih besed domačega zunanjega ministra, ki, kaj bi to skrivali, s svojimi izjavami kot korenček povolilni Srbiji ne ravno diplomatsko premeteno predčasno razkazuje geopolitični in gospodarski interes vlade Janeza Janše, da Kosovo pridobi kakršnokoli že samostojnost, pa je pravzaprav zavidljivo diplomatsko veščino po sestanku z visokim predstavnikom unije za zunanjo in varnostno politiko Javierjem Solano izkazala prav Carla del Ponte. Solana, ki mu je del Pontejeva gotovo potožila, kaj da se gre zdaj ta slovenski zunanji minister, zaenkrat ostaja modro tiho. Carla del Ponte pa same težnje v Uniji, da bi bilo potrebno Srbiji popuščati v primeru Mladića v zameno za njeno podporo v pogajanjih o Kosovu, prepoznava kot popoloma legitimne, toda hkrati neusmiljeno opozarja, da enotna evropska odločitev o tem še pač ni bila sprejeta, kar bi v prvi vrsti moral vedeti tudi domači zunanji minister Dimitrij Rupel.
In ker beseda ni konj, še posebej če z njo prehitevaš skupne mehanizme zunanjepolitičnega odločanja Evropske Unije, bodo besede Dimitrija Rupla, da pa Srbiji, če bo demokratično in evropsko pridna, za oživitev pogajanj o sklenitvi pridružitveno-stabilizacijskega sporazuma le ne bo potrebno tudi dejansko aretirati skritega generala Ratka Mladića, še kako odmevale po evropskem in balkanskem političnem prostoru. Prvi so si domačega samovšečnega in ne ravno preudarnega ministra kakopak že privoščili v Hrvaškem populističnem tedniku Novi list, v katerem pod vtisom silnih pritiskov za aretacijo hrvaškega generala Anteja Gotovine, v katerih je njega dni blestel tudi Dimitrij Rupel, menijo, da je potemtakem obstoj haaškega sodišča brezpredmeten in da bi si Mladić zaslužil prodajati kostanj na ljubljanskem Tromostovju.
S tem pa smo že blizu bistva teze, da diplomatske veščine Dimitrija Rupla še najbolj spominjajo na lomastenje slona v trgovini s porcelanom. Zgolj v imenu gospodarskih interesov državnih družb na Kosovu in v Srbiji, ki jih politično obvladuje slovenska država in ta vlada, si namreč diplomatsko spreten zunanji minister res težko privošči besede, s katerimi se še slabšajo že tako ali tako napeti meddržavni odnosi in nerazrešena vprašanja z domačo prvo sosedo. Tako travma aretacije Gotovine na Hrvaškem kot še ne uradno sprejeto enotno evropsko stališče o prihodnjem popuščanju Srbiji sta namreč dejstvi, ki si ju diplomatsko spreten zunanji minister Slovenije v teh dneh res težko privošči spregledati. Toda kaj hočemo, to bi držalo, če bi v primeru lika in dela Dimitrija Rupla lahko tudi dejansko govorili o diplomacije veščem zunanjem ministru.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z evropsko neusklajenim in neprepričljivim dobrikanjem domačega zunanjega ministra Rupla Srbiji v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>